reka Psou deli Rusijo in Gruzijo. A nihče ne upošteva lepega, a razsutega območja takoj čez mejo za Gruzijo. To je Abhazija.
Pokrajina na vzhodni obali Črnega morja je de facto neodvisna republika na Južnem Kavkazu, ki so jo priznale Rusija, Nikaragva, Venezuela in Nauru, medtem ko EU, OVSE, NATO, Združeni narodi in večina držav pojmujejo Abhazijo kot sestavni del gruzijskega ozemlja.
Majhna, komaj 8.432 kvadratnih kilometrov velika in redko poseljena dežela je samostojnost in odcepitev od Gruzije razglasila leta 1992, po brutalni vojni med abhazijskimi separatisti in gruzijskimi vladnimi silami ter etničnem čiščenju. Gruzija njene neodvisnosti ni nikdar priznala, a si je Abhazija v teh letih kljub temu prizadevala, da bi bila mednarodno priznana kot samostojna država, ne pa zgolj obubožani privesek svoje velikanske sosede in glavne podpornice.

Dodelitev olimpijskih iger Sočiju, tako mučno blizu, je Abhaziji prvič vzbudila upe, da bo imela od iger korist tudi sama in da bo vsaj kapljica bogastva in pozornosti, ki ju olimpijada neizogibno privabi, kanila tudi v obubožano in politično vprašljivo sosednjo enklavo. Morda bo nekaj turistov celo zavilo s prizorišč do obale Črnega morja. Prazni upi.
Zaprt dostop do Abhazije
Rusija, ki je pod hudim pritiskom zagotoviti varnost med igrami, je namreč napovedala, da namerava prav zaradi varnostnih razlogov med 7. januarjem in marčevskimi paraolimpijskimi igrami za ves promet zapreti ozek most, ki vodi iz Rusije v Abhazijo. Prehod bodo omogočili samo peščici posebej registriranih vozil, s tem pa bo enklava, ki ji Rusija že dolgo nudi politično in ekonomsko pomoč, dejansko zaklenjena pred svetom.
Odločitev utegne imeti usodne posledice za že tako obubožano Abhazijo, saj ravno v tistem času v bujnih nasadih s pogledom na morje zorijo njihove mandarine, ki jih nato izvažajo na sever, poleg tega pa je uvoz nujnih potrebščin iz Rusije za Abhazijce življenjskega pomena. Oblasti se zdaj skušajo pogajati z Rusi, da bi jim zagotovili zadostne zaloge surovin in izdelkov, ki jih Abhazija nima - moke, mesa, zdravil in bencina. Skratka, praktično vsega.

Okoli mandarin iz Abhazije in Gruzije, pa tudi breskev, kakijev, fig in grozdja, se spleta skorajda mitična nostalgija, ki sega še v čas Sovjetske zveze, ko je v državo prihajalo le malo tujih uvoznih artiklov. Mandarine, ki so jih dostavljali v Moskvo, so bile v temnih zimskih mesecih kot okus sonca. Še celo John Steinbeck je v svojem Ruskem dnevniku leta 1948 pisal o potnikih, ki so z vlaka od Abhazijk na peronih kupovali kilograme sadja, ki ga sicer niso nikdar imeli dovolj. Še celo danes, ko so ruske tržnice polne eksotičnega sadja, so abhazijske mandarine izredno cenjene.

Ujeta v času
Večji del Abhazije, kjer v nasadih mandarin še vedno uporabljajo pol stoletja stare stroje, se zdi ujet v (sovjetskem) času, brazgotine iz časa vojne z Gruzijo so še vedno vidne v prerešetanih stavbah, stanje gospodarstva pa utelešeno v zapuščenih letoviščih, ki so bili nekdaj peskovnik sovjetske elite, tudi Stalina in vodje njegove tajne policije, Lavrentija Berije, ki je bil rojen tu.

Gruzija je v sklopu svoje politike integracije z Zahodom pred kratkim podpisala preliminaren gospodarsko-trgovinski sporazum z EU-jem. Ta bi samo še utrdil izolacijo Abhazije, ki si jo Gruzija še vedno goreče prisvaja. Abhazija ima po drugi strani tesne vezi z Rusijo - denarna valuta je rubelj, uradni jezik ruščina, večina njenih 240.000 prebivalcev pa potuje z ruskimi potnimi listi.
Upanja za diplomatsko razrešitev ozemeljskega spora je malo, predvsem zaradi že tradicionalnih napetosti med Rusi in Gruzijci. Po ruskem napadu na Gruzijo leta 2008, ki ga je spodbudil gruzijski napad na Južno Osetijo, še eno separatistično enklavo, je Moskva uradno priznala Abhazijo, a njenemu zgledu so sledile le štiri države.
V senci olimpijskih iger
In bližajoče se olimpijske igre niso na spremembo statusa vplivale kaj dosti. Regija je prejela le nekaj ostankov od subvencij za megalomanske gradbene projekte, ki si jih je ruski predsednik Vladimir Putin zamislil za obalo Sočija in pogorje nad njim, kljub obljubam, da bo Rusija pomagala pri obnovi abhazijskih železnic. Abhazijski kamnolomi so zagotovili 20 milijonov ton gradbenega materiala, kar pa je vseeno polovica manj, kot je napovedal abhazijski predsednik Sergei Bagapš pred svojo smrtjo leta 2011.

Da bi turisti med igrami zašli v Abhazijo, je malo verjetno - delno zato, ker gruzijska vlada od obiskovalcev zahteva dovoljenje Tbilisija, in tudi če bi jim ta obisk odobrila, bi morali turisti še vedno peš prečkati most, nato pa vzeti taksi. Ruske oblasti, ki si prizadevajo, da bi bile OI tudi neke vrste mednarodna potrditev Putinovega vodstva, javno niso pokazale, da bi jih kaj dosti skrbelo za vpliv OI na Abhazijo.

Še celo abhazijski olimpijski komite ima težave z mednarodnim priznanjem. Abhazijski športniki tako tekmujejo za druge države, večinoma Rusijo. Abhazijski rokoborec Denis Carguš je na OI v Londonu leta 2012 osvojil bron. Predsednik komiteja Valeri Aršba pa še kar upa, da bo Rusija povabila uradno delegacijo v Soči.