Walhalla je bila eden izmed izrazov naraščajočega in vedno bolj artikuliranega nemškega nacionalizma v 19. stoletju. Foto: EPA
Walhalla je bila eden izmed izrazov naraščajočega in vedno bolj artikuliranega nemškega nacionalizma v 19. stoletju. Foto: EPA
Ludvik I. Bavarski
Ludvik I. Bavarski se je svojemu narodu poklonil tudi s postavitvijo Walhalle, svetišča nemških junakov.

Če se je njegov zares klinično nori vnuk Ludvik II. Bavarski v zgodovino zapisal kot pobudnik gradnje slogovno nadvse eklektičnih gradov - najbolj znamenit primer je grad Neuschwanstein -, pa je Ludvik I. spodbudil gradnjo "nemškega partenona". Čeprav kronana glava, tudi Ludvik I. ni bil imun na tako imenovano antično evforijo oziroma navdušeno obujanje klasicističnega sloga v arhitekturi, ki je Evropo zajelo v drugi polovici 18. stoletja.



Nemška srčna bolečina po Dunajskem kongresu
Ob inavguraciji leta 1842 je bila Walhalla simbolno domovanje 160 oseb iz nemške zgodovine; 96 jih je bilo upodobljenih z doprsnimi kipi, 64 pa s spominskimi tablami. Gradnjo templja, v katerem so bile zaznamovane velike nemške osebnosti, je treba razumeti v kontekstu položaja, v katerem so se nemške dežele znašle v prvih desetletjih 19. stoletja. Nemški narod je v zunanji politiki vedno znova doživljal poraze; njegov glavni cilj, ustanovitev skupne nemške države, se je vedno znova izmaknil. Najbolj boleč je bil sklep Dunajskega kongresa, na katerem so po porazu Napoleonove vojske velike evropske sile odločale o novi politični ureditvi Evrope. Nemci so bili prepričani, da bo nastala tudi nova nemška država, a to se ni zgodilo.

Zbirka v Walhalli ni nikoli dokočna
To je spodbudilo razmah navdušenja nad obujanjem nemške ideologije in izraz tega je bila tudi gradnja Walhalle. Danes je spomenik v veliki meri pozabljen. Kdor pa objekt v bližini Regensburga vseeno obišče, si lahko ogleda posvetila 192 osebam ali skupinam, ki so zaznamovale nemško kulturo in zgodovino. Med njimi so Albrecht Dürer, Ludwig von Beethoven, Jan van Eyck, Otto von Bismarck, vladarji Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, Martin Luter, Paracelsus, Peter Paul Rubens in drugi. Zbirka ni dokončna. Vsak Nemec in vsaka nemška interesna skupina sme bavarski vladi predlagati osebo (najprej 20 let po njeni smrti), za katero meni, da si zasluži uvrstitev med nesmrtne Nemce.

P. B.