V preteklih časih, ko je Capri in svoj dom na Anacapriju obiskoval še Axel Munte (1857-1949), švedski zdravnik, nevrolog, pisatelj, človekoljub in velik borec za humano ravnanje z živalmi, so na otok pluli še majhni puhajoči parniki z lesenimi klopcami, spremljal so jih dim iz dimnika in beli kričavi galebi. V pristanišču otoka si zajahal osla, ki te je skupaj s polno košaro pomaranč ali sveže ulovljenih rib ponesel v vasico Capri ali še više, na Anacapri.

To je kraj, kjer še vedno sije močno sonce, kjer je sredozemsko rastje povsod, kjer rastejo vse vrste citrusov, pomarančevci, limonovci in mandarinovci, vinska trta, mirta, rožmarin in druge aromatične začimbe ter oljke. Na otoku si kot švedski zdravnik tudi sam zaželiš ostati za zmeraj. To je kraj, poln svetlobe oz. kot je pisal Axel Munte v svojem romanu San Michele: "Ne maram srednjeveške ga somraka. Moja hiša mora biti odprta soncu ..."

Danes na Capri ne vozijo več starinski parniki. Vkrcamo se na številne udobne in klimatizirane velike ladje, trajekte ali hitre gliserje iz Neaplja, Sorrenta in drugih krajev vzdolž Neapeljskega zaliva in Amalfijske obale, ki hitijo proti rajskemu otoku in za seboj v morju rišejo sledi. Po manj kot uri vožnje smo lahko že na otoku, zasidrani v Marini Grande. Oslov s polnimi košarami sadja in zelenjave seveda ni več. Na obiskovalce otoka čaka množica imenitnih taksijev, majhnih avtobusov in celo vzpenjajoča se železnica nas v nekaj minutah pripelje v vasico Capri na razgledno teraso in ljubko majhno piazzetto.

Trg, ki je kot ustvarjen za počitek, za srkanje piva ali ledenomrzlega Limoncella di Capri v enem izmed prijetnih lokalov in predvsem za opazovanje nepregledne množice ljudi, ki počitnikuje na prestižnem otoku v razkošnih vilah in hotelih ter na jahtah in jadrnicah, zasidranih naokrog po morju. Poleg imenitnih gostov iz sveta filma, mode, politike in predvsem denarja je na piazzetti in okoliških uličicah še množica enodnevnih turistov, ki se pripeljejo od kdovekod. Prepolne trgovine z otoškimi spominki, s koraldami, čipkami, keramiko, z dišavami, zelišči ter oblačili in obutvijo svetovno znanih blagovnih znamk so nanizane druga za drugo ... Za bogate in tudi malo manj bogate kupce.

Od vrveža in hrupa ljudi tukaj pa do bolj umirjene vasice na vrhu otoka, do Anacaprija, je še nekaj minut ovinkaste in strme vožnje z avtobusom ali peš. Po zlizanih stoletnih stopnicah, sedemsto sedeminsedemdeset jih je, vklesanih v skalo visoko nad morjem, ki peljejo naravnost do Munthejeve vile San Michele, odprte soncu, vetru in glasu morja.

Axel Munthe je preživel dolga leta na Capriju. Nekaj deset let. Nežno skandinavsko sonce svoje mladosti, svetlobo polarnih noči, zasneženi Stockholm in Pariz, kjer je študiral medicino in pozneje tudi delal, je zamenjal za vroče in bleščeče sredozemsko sonce. Še kot mlad zdravnik se je zaljubil v Avgustov in Tiberijev otok, v njegovo zgodovino in mit, v rimske in etruščanske ostanke in izkopanine na vsakem koraku, v bakrene novčiče in črepinje, najdene v trdi zemlji vinogradov Anacaprija. Kupil je vinograd z ostanki srednjeveške kapele San Michele in si 327 metrov visoko nad morsko gladino na ostankih vile rimskega cesarja Tiberija postavil svoj sanjski dom, odprt soncu in vetru.

Na starem kamenju iz Tiberijevih časov je zgradil prečudovito hišo, ki je danes muzej. Vilo San Michele objema edinstven vrt s sredozemskim rastjem, s cipresinimi drevoredi, s kolonadami belih stebrov, povezanih s pergolo. In med njimi je visoko nad morjem bela odprta loggia, kjer je Axel Munthe med zavitimi stebri postavil nemega stražarja, egipčansko sfingo iz rdečkastega kamna, ki gleda čez morje, na otoke in ladje pod seboj.

Tanja Vamberger