Razlogov, zakaj se nekdanja Burma ni prej znašla na itinerarjih popotnikov po južni Aziji, je več. Glavni med njimi je prav gotovo politični. Dolga desetletja (od leta 1962, ko so prišli na oblast z državnim udarom) je tamkajšnja vojaška hunta samoljubno podeljevala dovoljenja za vstop v državo in spustila le malo turistov v državo.
Malo si jih je tudi želelo v deželo, ki je imela na Zahodu sloves kot leglo sistematičnih posilstev, genocida, otroških sužnjev in cenzure medijev.

To se je spremenilo leta 2010, potem ko so po 21 letih iz hišnega pripora skupaj še z okoli 6.000 drugimi političnimi zaporniki izpustili prodemokratično voditeljico in nobelovo nagrajenko za mir Aung San Su Či ter preklicali turistični bojkot. Su Či je nato sama povabila tuje obiskovalce v Mjanmar, da spoznajo lepote dežele.

Mjanmar meji na pet držav, med njimi Kitajsko na severu in precej bolj turistično Tajsko na jugu. Država je raznolika - od največjega mesta Jangona do majcenih vasic na podeželju, od zlatih templjev in pagod do plavajočih vrtov na jezeru Inle, od hektičnega kraljevskega Mandalaya, ki ga je v pesmi Road to Mandalay proslavil Rudyard Kipling, do odročnih vasi v pogorju Šan in neokrnjenih plaž Andamanskega morja.

Tempeljska utrujenost?
Komercializacije in večjih vplivov z zahoda - vsaj na prvi pogled - še ni. Prav gotovo pa ne take kot na Tajskem. Prednosti dolgih let tujih sankcij in samozadane izolacije so, da tu ni velikih verig, orjaških oglasnih panojev in razvite tehnološke industrije.
Če je kaka nevarnost, je to kvečjemu, kot ugotavlja Telegraphova novinarka, "tempeljska utrujenost". Tam nekje pri ogledu templja številka 473 vas namreč vse skupaj že pošteno utrudi - koliko različic Bud in pozlačenih stup pa lahko še registrirate?

Je pa tudi res, da je pogled ob sončnem vzhodu in zahodu na skoraj neskončni kompleks starodavnih svetišč (okoli 2.000 jih še stoji) v Baganu verjetno eden najlepših na svetu. Pa tudi okoliška zelena pokrajina polj in njiv je naravnost idilična, mistična reka Iravadi pa se počasi vije med polji arašidov in riža. Ikoničen je tudi pogled na U Bein, najdaljši most iz tikovine na svetu, na jezeru Taungthaman.

Tudi stara kolonialna mesta imajo svoj čar - od divjega prometnega vrveža do eksotičnih tržnic, kjer ponujajo vse od tropskega sadja do ocvrih tarantel, od žada do rezbarij. Večji del Mjanmara se zdi zamrznjen v času - kar pa verjetno ne bo več dolgo.

Pasti seksturizma
Tamkajšnje oblasti in organizacije za človekove pravice pa se bojijo še nečesa: da bi Mjanmar ob naglem turističnem razcvetu podlegel pastem seksturizma, ki se je močno razmahnil na Tajskem in v Kambodži. Lani je Mjanmar obiskalo več kot milijon tujih turistov, kar je okoli 200.000 več kot leto prej. Letos jih pričakujejo že milijon in pol. In čeprav turizem prinese v državo blagajno več kot pol milijarde dolarjev letno, si oblasti želijo, da seks ne bi bil ena od atrakcij.

Kot piše Time, ni težko ugotoviti, zakaj se tega tako otepajo: Tajska ima najvišjo stopnjo okuženosti z virusom HIV v jugovzhodni Aziji, medtem ko je velik črni madež Kambodže, še ene turistične novinke, cvetoča otroška seksindustrija. In na trgovino z belim blagom Mjanmar prav gotovo ni imun, saj so dolga leta iz države tihotapili dekleta v sosednjo Tajsko, kjer so jih nato zaposlili kot spolne delavke.
Mnoge od njih so mladoletne in so pripravljene prodati svoje devištvo po visoki ceni. Se pa nova oblast vsega tega zaveda in upa, da se lahko ogne tem pastem. Čas bo pokazal.