Sydneyjska operna hiša je ena najprepoznavnejših in najslavnejših zgradb iz 20. stoletja in eno najslavnejših umetniških prizorišč na svetu. Nahaja se na Bennelong Pointu v sydneyjskem pristanišču, južno od stavbe je botanični vrt, blizu pa se pne tudi (enako) slavni sydneyjski pristaniški most (Sydney Harbour Bridge). Operna hiša je dom avstralske opere, sydneyjskega gledališča in sydneyjskih simfonikov, tam nastopajo gledališča, baletni in glasbeni ansambli z vsega sveta.

"Školjkasta" mojstrovina tudi uradno kulturni spomenik
Ta mojstrovina, ki so jo pri Unescu med spomenike svetovne kulturne dediščine uvrstili 28. junija 2007 z utemeljitvijo, da gre za "velik umetniški spomenik, dostopen širši družbi", je zgrajena v ekspresionističnem arhitekturnem slogu, njena zunanjost pa je sestavljena iz niza velikih betonskih školjk: vsaka izvira iz iste poloble, kar oblikuje streho zgradbe. Pod največjima skupinama školjk operne hiše sta koncertna dvorana in operno gledališče, druga prizorišča pa so ob strani "školjkaste" zgradbe.

Obliko školjk so ustvarjalci izbrali (tudi) zato, da so lahko zadovoljili potrebe po višini notranjosti, ki narašča od nizkih prostorov za vhod, preko sedišč do visoko dvignjenih odrov. Precej manjša skupina školjk ob strani monumentalnih stopnic je dom restavracije Bennelong. A čeprav strešnim strukturam sydneyjske operne hiše pogosto rečemo školjke, pravzaprav v strogo zgradbenem smislu to niso – so vnaprej izdelane betonske ploskve, ki jih podpirajo vnaprej oblikovana betonski nosilci. Notranjost zgradbe sestavljata rožnati granit, klesan v Tarani, in vezan les s severa Novega južnega Walesa.

Prostor kulture, izobraževanja in zabave
Med petimi gledališči v hiši, ki ima sicer kakih 1.000 prostorov, so koncertna dvorana s 2.679 sedeži (v njej so velike orgle sydneyjske operne hiše, največje mehanične orgle na svetu z več kot 10.000 pipami); operno gledališče s 1.547 sedeži – glavno prizorišče nastopov avstralske opere, uporablja pa ga tudi avstralski balet; dramsko gledališče s 544 sedeži, The Playhouse s 398 sedeži in The Studio Theatre s 364 sedeži. Poleg gledaliških produkcij in prizorišč se v sydneyjski operni hiši dogajajo tudi poroke, zabave in konference, gosti pa tudi razstave in druge kulturne prireditve.

Revolucionarni načrt Jørna Utzona
Načrtovanje sydneyjske operne hiše se je začelo v 40. letih prejšnjega stoletja, ko je Eugene Goossens, tedanji hišni dirigent sydneyjske opere in direktor Državnega glasbenega konservatorija Novega južnega Walesa, pozval h gradnji primernega (in predvsem dovolj velikega) prizorišča za večje gledališke produkcije. Goossens je vztrajal, da mora opera stati na Bennelong Pointu, in do leta 1954 mu je uspelo dobiti podporo premierja Novega južnega Walesa Josepha Cahilla. Cahill je razpis objavil 13. septembra 1955, prijavilo se je 233 projektantov iz 32 držav.

Na razpisu je žirija izbrala danskega arhitekta Jørna Utzona, v Sydney je prispel leta 1957, da bi nadziral projekt, ki je zrasel na ruševinah nekdanjega železniškega skladišča. Njegov načrt je požel splošno občudovanje in odobravanje in obljubljal veličasten dosežek.

Visokoleteči projekt so gradili v treh stopnjah: v prvi med letoma 1959 in 1963 so zgradili zgornji podij, v drugi med letoma 1963 in 1967 so zgradili zunanje školjke, v tretji in zadnji stopnji (1967 do 1973) pa so oblikovali in zgradili notranjost. Stroški gradnje operne hiše so znašali 102 milijona dolarjev, večino denarja so porabili v zadnji stopnji.

Brez zapletov (skoraj nikoli) ne gre
A gradnja ni potekala brez zapletov: Utzon je 28. februarja 1966 od projekta zaradi nesoglasij med njim, inženirji, izvajalci in naročnikom odstopil. Zaradi škandala, povezanega z gradnjo opere, in stroškov, ki so bili na koncu za kar 1.400 odstotkov višji od načrtovanih, Utzon ni več oblikoval tako veličastnih zgradb, a se je podpisal tudi pod stavbo kuvajtskega državnega zbora in kompleks cerkev v Bagsvaerdu. A v 90. letih je Sklad sydneyjske operne hiše spet začel vzpostavljati stike z Utzonom, da bi zgladii spore in zagotovili sodelovanje pri posodabljanju zgradbe. Leta 1999 ga je sklad določil za oblikovnega svetovalca, leta 2004 pa so v arhitektovo čast odprli Utzonovo sobo, prvi notranji prostor, zgrajen po njegovih izvirnih načrtih. Leta 2007 je Utzon predlagal prenovo opernega gledališča.

Utzon začrtal smernice moderne arhitekture
Sydneyjska operna hiša je odprla pot izjemno kompleksnim geometrijam moderne arhitekture, njena oblika je bil eden prvih primerov uporabe računalniške analize za oblikovanje zapletenih oblik. Oblikovne tehnike, ki jih je razvil Utzon s sodelavci, so razvijali naprej in jih zdaj uporabljajo za arhitekturo, kot je na primer tista Franka Gehryja, pa tudi pri večini utrjenih betonskih struktur.

Operno hišo v Sydneyju je uradno odprla Kraljica Elizabeta II. kot kraljica Avstralije 20. oktobra 1973. Odprtja se je udeležilo na milijone ljudi, prenašali so ga po televiziji in ga proslavili tudi z ognjemetom in izvedbo Beethovnove Devete simfonije. Ostalo je zgodovina - sydneyjsko operno hišo vsako leto obišče na milijone ljudi, tako ljubiteljev (odrske) umetnosti kot tistih, ki jih visoka kultura sploh ne zanima - znamenita zgradba je pač ikona daljne dežele tam spodaj.

Alenka Klun