Craco, ki je od leta 2010 tudi spomeniško zavarovan, leži v Basilicati, prav na podplatu italijanskega "škornja", okoli 40 kilometrov stran od Tarantskega zaliva.
Na prvi pogled se ne razlikuje kaj dosti od drugih tipičnih južnjaških mestec na gričih, dvignjenih nad od sonca ožganimi polji pšenice. Razlogi za gradnjo mesta na strmi, 400 metrov visoki vzpetini so bili strateško-obrambni, danes pa je Craco prepoznaven prav po tej nezgrešljivi vzpetini nad dolino reke Cavone.
Od Grkov do kralja
Območje je naseljeno že vse od leta 540, ko so ga najprej poseljevali Grki, prva omemba imena Craco pa se pojavi leta 1060, ko je bila zemlja v lasti nadškofa Arnalda, tricariškega škofa, ki je območje poimenoval "Grachium" ("z majhnega zoranega polja").
Leta 1276 je bila v mestu ustanovljena univerza, v istem obdobju je bil zgrajen tudi grad, katerega stolp so preuredili v zapor. Do 15. stoletja je imel Craco že štiri velike mestne trge, število prebivalcev pa je do leta 1561 naraslo na 2.590, a je bilo v 17. stoletju zaradi kuge zdesetkano.

V 18. stoletju je mesto padlo pod oblast italijanskega kralja, po združitvi Italije pa je bil Craco pogosta tarča potujočih roparjev. Konec 19. stoletja in na začetku 20. so se razmere za poljedelstvo občutno poslabšale in več kot 1.300 prebivalcev je bilo v tistem obdobju prisiljenih izseliti se v Severno Ameriko.

Geološko nestabilno območje je zahtevalo davek - med letoma 1959 in 1972 je vrsta plazov močno poškodovala dele mesta, tako da je to dejansko postalo neprimerno za bivanje. Zaradi varnostnih razlogov so leta 1963 vseh 1.800 prebivalcev oblasti preselile v Craco Peschiero, s tem pa se je začelo počasno umiranje nekdaj živahnega Craca.

'Telegenično' mestece
Kljub vsemu pa mestece turistom ponuja ogromno - tu je vrsta cerkva in kapelic, v eni leži skoraj 1.800 let staro mumificirano truplo San Vincenza, craškega mučenika in zavetnika mesta, vojaka, ki se ni hotel odreči krščanski veri. V Cracu v poletnih in jesenskih mesecih redno prirejajo številne verske festivale in praznike, vsak mesec tu postavijo tržnico, ob turistih pa mestece obiskujejo tudi nekdanji prebivalci in filmski ustvarjalci. Če se vam fotografije Craca zdijo znane, je zelo mogoče, da ste slikovito mestno veduto videli v enem izmed 11 filmov, ki so bili vsaj delno posneti tu.

Že leta 1953 je italijanski režiser Alberto Lattuada tu posnel film Volkulja (La lupa), v zadnjih letih pa so mesto duhov odkrili tudi tuji filmski ustvarjalci - leta 2004 je Mel Gibson uporabil Craco za prizor obešenja Jude Iškariota v filmu Kristusov pasijon, leta 2008 pa je Marc Foster tu posnel dele bondijade Kvantum sočutja.