Na polotoku se zdi, da je vse mogoče. A ta ribji fenomen ima manj za opraviti s številnimi krajevnimi miti o čarovnicah in demonih kot s požrešnimi kormorani.
Kuronski polotok, poimenovan po enem izmed starih baltskih plemen, ki so naseljevala območje, je nenavaden kraj; 100 kilometrov dolg prst mivke, ki se razteza navzgor od ruskega Kaliningrada prav do litovske celine in ločuje vodovja Baltskega morja od Kuronske lagune.
Severnih 50 kilometrov tega polotoka pripada Litvi, do njih pa pridete s trajektom iz pristanišča Klaipeda. Naredite krajši skok čez ožino in znašli se boste v narodnem parku in neizmerno lepem kraju na Unescovem seznamu svetovne dedišline.
Daleč stran od trendovskih letovišč
Polotok v povprečju meri le dober kilometer in pol v širino, med peščenimi sipinami in temačnim gozdom vse do ruske meje pa pelje le ena glavna cesta. Od Konigsberga do St. Petersburga je nekdaj peljala slavna poštna pot, ki jo danes obrobljajo goste plantaže. Cesta vas pripelje do Nide, najjužnejše naselbine na litovski strani: majceno mestece s 1.500 prebivalci, ki se vsako poletje napolni z obiskovalci, tako da se v zraku mešajo bučeči zvoki litovščine, nemščine in ruščine. Prihod germanskih vitezov v 13. stoletju je tlakoval pot ruski vladavini za naslednjih 700 let, ki jo je po 2. svetovni vojni nasledila Sovjetska zveza.

Tu lahko prenočujete v hotelu Nida, do leta 1990 priljubljeni kraj sovjetskih funkcionarjev, ali pa najamete dopustniško hiško, preurejeno iz nekdanjih ljubkih lesenih ribiških koč. Za vsako hiško se zdi, da ima na vrtu minirestavracijo, v kateri dopustniki lenarijo ob pivu, medtem ko kolesa – najljubša tukajšnja oblika prevoza – ostajajo naslonjena v čakanju.
To je velik odmik od trendovskih letovišč. Zavetje miru, Kuronski polotok se je le malo spremenil od 19. stoletja, ko se je v Nidi naselila kolonija nemških umetnikov v iskanju navdiha. Freud je obiskal ta kraj, Thomas Mann pa je bil nad njim tako impresioniran, da je zgradil poletno hišo, ki je danes vsak julij sedež glasbenega in umetniškega festivala.
Raj za ljubitelje ptic
Edinstvena pokrajina dela ta kraj popoln za ljubitelje narave, še zlasti bodo na svoj račun prišli ljubiteljski ornitologi, saj je polotok postanek na selitveni poti 20 milijonov ptic. Obiskovalca presenetijo tudi peščene sipine, ki spominjajo na Saharo, pa vendar ležijo precej severneje. Mehke in pastelne barve se dvigajo tudi do 70 metrov visoko.
Med 16. in 18. stoletjem so tu množično izsekavali gozd za gradnjo ladjevij in sipine so se začele pomikati z vetrovi in pri tem pokopale pod seboj 17 vasi. Gozdovi, ki prekrivajo 70 odstotkov površja, so posledica pogozdovanja v 19. stoletju. Skozi njih danes vodijo poti z oznakami flore in favne ob poti, naravni rezervati pa ščitijo krhko ekologijo.

Med močvirjem in vasicami
Kolesarska pot ob laguni, ki vodi mimo s trsjem poraslih bregov in močvar z labodi, je ena najlažjih in najprijetnejših. Obalo obrobljajo živopisane in umetelno izrezljane vremenske ure na visokih drogovih. To regionalno značilnost so nekoč uporabljali za prepoznavanje ladij in nadziranje ribiških kvot. Mimo ribiškega pristanišča vas pot vodi v gozd, ki ga preveva vonj po divjih jagodah, po njem pa lomastijo divje svinje in srnjad.
Mimo sipine Vecekrugo, najvišjega pogozdenega griča na polotoku, pridete do majhne ribiške vasice Preila. Tu naj bi delali najboljše prekajene ribe na polotoku – na kar vas bo spomnil tudi oster vonj dima v zraku. Na tamkajšnji tržnici se s kavljev zlato in srebrno sveti cela zbirka rib iz morja in lagune.
Baltsko zlato
Štiri glavne naselbine Juodkrante, Pervalka, Preila in Nida, skupno znane kot Neringa, so na lagunski strani. Baltska obala, do katere pridete prek pravega gričevja sipin, je dolg pas mivke in plaž s hladno, plitko vodo. Idealno za družine, saj je največja nevarnost tu, da se spotaknete čez napol zakopano steklenico vodke, ki jo je nekdo pustil, da se shladi v morju. Lahko se celo odpravite na lov za majcenimi koščki jantarja, saj je polotok znan po tem "baltskem zlatu", Nida pa je polna trgovin, v katerih prodajajo čudovit nakit iz jantarja.
Algirdas Marcius, mojster jantarja, razloži zdravilne učinke te fosilizirane smole – od zdravljenja razbolelih ušes do uravnavanja krvnega pritiska. Mojster postreže vodko, marinirano s koščki jantarja kot "preprečevanje slabosti". Očitno deluje. Algirdas tudi v poznih 60. letih še vedno nabira jantar z mrežo in kolom. Potem izdela čudovito ogrlico iz masivnega belega jantarja, "barve, ki je bila nekdaj rezervirana za carje".
V rdeče razžarjenem sončnem zahodu vas kapitan Aurelio popelje na svoji starinski hrastovi ribiški barki z ravnim dnom – kopija tradicionalne "kurenai", ki je izginila v 50. letih. Ko plujete vzdolž sipine Parnidis in Jadralčeve sipina – naravnega rezervata, ki sega osem kilometrov na rusko stran – nad vami pa jadrajo sive čaplje in galebi, vam odzvanja v glavi zapis filozofa Wilhelma von Humboldta.
"Polotok je tako edinstven, da ga morajo videti vsi," je zapisal ob svojem prvem obisku leta 1809. 200 let pozneje so njegove besede še vedno čista resnica.