Leto 1905, ko je judovski trgovec in komercialni svetnik Adolf Jandorf sprožil gradnjo veleblagovnice Kaufhaus des Westens (Nakupovalna hiša na Zahodu), je bilo obdobje velike nemške samozavesti; pa tudi obdobje rastočega nezadovoljstva politične in gospodarske elite. Leta 1871 ustanovljeno Nemško cesarstvo je do nastopa 20. stoletja postalo prva industrijska in tehnološka sila Evrope, katere vodilne ljudi z bojevitim in pogosto kar jeznoritim cesarjem Wilhelmom II. na čelu pa je „mučilo“ to, da Nemčija nima nobenih pravih kolonij.

Ljudje so se s tem precej manj ukvarjali. Raje so uživali v ponudbi zabave nove potrošniške družbe. Oziroma kot je o duhovnem stanju svojih rojakov zapisal eden najbolj vplivnih ekonomistov nemškega rajha Werner Sombart: „Veliki ideali, ki so še vedno navduševali naše očete in praočete, so zbledeli. /.../ Mlada generacija se vzvišeno posmehuje, ko bere o bojih za politične svoboščine in spominske slovesnosti, s katerimi se spominjamo časov velikega političnega navdušenja in so se sprevrgle v farso. Novi politični ideali pa niso nastali ...“ Ljudje za to niso imeli ne volje ne časa, saj so se raje predajali novi lahkotni kulturi, katere simbol je postal „kabarejski“ Berlin dvajsetih let.

Trije veliki – KaDeWe, Galeries Lafayette, Harrods
V takšnem vzdušju je bil uspeh veleblagovnice, katere veličastna ni bila le ponudba, predstavljena v petih nadstropjih in na okoli 24.000 kvadratnih metrih, pač pa tudi art-decojevska arhitektura Johanna Emila Schaudta, skoraj zagotovljen. In tudi danes ostaja 27. marca 1907 odprta veleblagovnica na cesti Tauentzienstraße eden najbolj prepoznavnihi simbolov Berlina. Danes je nadstropij osem in opremljena niso nič manj razkošno kot tista v pariški veleblagovnici Galeries Lafayette ali v londonskem Harrodsu, torej v nakupovalnih hišah, s katerima KaDeWe najpogosteje primerjajo.

Izdatna, a ne prav izvirna ponudba
Čeprav je KaDeWe raj tudi za najbolj zahtevne kupce, pa je treba omeniti, da ponudbe, ki si jo vsak dan ogleda med 40.000 in 50.000 ljudi, ne moremo označiti za posebej izvirno. Gre za pravzaprav „standardno“ ponudbo vseh prestižnih veleblagovnic, ki obsega vse „standarde“ vrhunske modne, kozmetične in lepotilne industrije. Dve nadstropji pa vendar izstopata. Čudovito je predvsem četrto nadstropje, namenjeno izdelkom za opremo stanovanja. Poleg „gigantov“ industrije porcelana, kot sta tovarni Rosenthal in Meißen, je tu namreč mogoče kupiti tudi izdelke nekaterih majhnih in v tujini pogosto nepoznanih nemških porcelanskih „manufaktur“, ki ohranjajo tradicijo Nemčije kot dežele izdelovalcev kakovostnega porcelana.

Ne pozabite na gnile ribe!
Najbolj očarljivo pa je zagotovo nadstropje, namenjeno hrani. Pravijo, da je tu ponudba celo obsežnejša kot v londonskem Harrodsu. Na 7.000 kvadratnih metrih lahko izbirate med okoli 34.000 izdelki, „najzajetnejši“ pa sta ponudbi sira (1.300 vrst) in vina (3.400 sort). Posebnost gurmanskega oddelka je oddelek s svežimi ribami. Tu je mogoče poskusiti vse nemške ribje specialitete (teh ni malo) in tudi najbolj nenavadne ribje jedi z vsega sveta; pozabili niso niti na skandinavske „premikajoče se“ ribe, na tisto gnilo in zaudarjajočo jed, ki se premika zaradi živih črvov, ki razkrajajo ribje meso in mu zagotovijo prav poseben okus. Kot veliko specialiteto pa v KaDeWeju med drugim ponujajo tudi ribo Papagajevko s Sejšelov, jagnjetino z Nove Zelandije, ostrige iz precej bližje Bretanje in fižol iz Senegala.

Bližnje srečanje z ameriškim bojnim letalom
KaDeWe so pravzaprav gradili dvakrat. Leta 1943 se je namreč v zgornje nadstropje stavbe zaletelo ameriško bojno letalo in KaDeWe je skoraj popolnoma pogorel. Povojna obnova veleblagovnice je postala eden od simbolov „nove izgradnje“ nemške države in želje Nemcev, da kar najhitreje spet zaživijo normalno življenje. Odprtja prvih dveh obnovljenih nadstropij se je tako 3. julija 1950 udeležilo kar 180.000 ljudi. KaDeWe so prezidavali in dozidavali tudi pozneje. Zadnjo večjo preobrazbo so zagnali januarja 2004, prenova, ki so jo končali lansko jesen, pa je KaDeWe obogatila s tako imenovanim "boulevardom luksuza" v pritličju in na novo zasnovanim oddelkom ugledne mode.

KaDeWe gradi novi Berlin
Za KaDeWe pravijo, da je pomagal graditi Berlin. Jandorfova veleblagovnica je namreč ob izgradnji stala prav na robu, v bistvu že malo izven pravega Berlina. Tudi zaradi množic kupcev in radovednežev, ki so se vsak dan zgirnjali na zahodno obrobje nemške prestolnice, pa je to območje kmalu postalo nova „vroča gradbena točka“ in že sredi dvajsetih je bil KaDeWe središče enega najbolj živahnih berlinskih predelov. O zgodovini KaDeWe-ja se lahko do sredine oktobra podučite tudi v pritličju KaDeWe-ja, kjer je na ogled razstava o 100-letni zgodovini KaDeWe-ja. Zanimivih eksponatov pa ne boste smeli fotografirati. Vsako fotografiranje v veleblagovnici je namreč strogo prepovedano; tudi novinarjem.

Ob koncu velja zapisati še nekaj. Ni dvoma, da je KaDeWe zares veličastna veleblagovnica, a nekaj je z njo vendarle „narobe“. To je njeno osebje. To sicer nikakor ni neprijazno, vendar mu manjka nekaj tiste francoske neprisiljene očarljivosti, ki jo premorejo prodajalci in prodajalke v Galeries Lafayette, ali nekaj tiste nekoliko staroveške uglajenosti, ki tudi danes ostaja zaščitni znak Harrodsovega osebja. KaDeWe zato ostaja „velik“, nikakor pa ne tako zelo izjemen kot simbola nakupovanja v Londonu ali Parizu.

Polona Balantič