Njeno ime izhaja iz grščine in pomeni nasprotje severa. Najbližje Antarktiki sega ozemlje Južne Amerike (približno 1.000 kilometrov stran), Avstralija leži 2.500 kilometrov stran, do najjužnejšega konca Afrike pa je kar 4.000 kilometrov.

Velikost njene površine se spreminja z letnimi časi – poleti meri približno 14,2 milijona kvadratnih kilometrov, kar je približno dvakratna velikost najmanjše celine Avstralije oziroma polovica površine ZDA. V zimskih mesecih se površje Antarktike dvakrat poveča.

Gre za zelo mrzlo in vetrovno puščavo
Za puščavo velja, da na njenem območju pade manj kot 254 milimetrov padavin letno. Antarktika izpolnjuje ta pogoj, saj v njeni notranjosti pade le okoli 50 milimetrov padavin, kar je celo manj kot v Sahari.

Antarktika je najhladnejša in hkrati tudi najbolj vetrovna celina. 21. julija leta 1983 so v neki ruski bazi izmerili do zdaj najnižjo temperaturo na Zemlji – kar 89,2 stopinje Celzija pod ničlo. To območje se imenuje geomagnetni tečaj in leži blizu t. i. točke nedostopnosti, ki jo je skoraj nemogoče doseči. Julija leta 1972 so Francozi v svoji bazi izmerili veter, ki je pihal s hitrostjo 320 km/uro.

Večni sneg in led …
Antarktika je sestavljena iz dveh osnovnih delov – Vzhodne Antarktike, ki se imenuje tudi Velika Antarktika, ter manjše Zahodne Antarktike. Ločnico med obema območjema predstavljajo Transantarktične gore. Več kot 99 odstotkov površja je prekritega z ledom, ki vsebuje kar 70 odstotkov vse sladke vode na Zemlji. Zaradi debelega sloja ledu je njeno površje zelo visoko, saj je povprečna nadmorska višina kar 2.300 metrov.

Katera rastline in živali tam sploh preživijo?
Na Antarktiki boste zaman iskali drevesa ali grmičevje, saj je rastlinstvo omejeno na okoli 350 vrst različnih lišajev, mahov in alg. Najdemo lahko prav bogate kolonije rumenih, rdečih in rumenih lišajev, ki uspevajo na golih skalah. Ponekod v suhih dolinah pa nekatere vrste alg namesto na skalah rastejo kar v njih. Razmere za življenje so namreč tako težke, da alge lažje preživijo v skalah, kot pa da bi bile izpostavljene močnemu vetru in nizkim temperaturam na njihovi površini.

Na tej celini ne more preživeti noben vretenčar, ki živi edino na kopnem, zato so svoj doma tu našli le tisti vretenčarji, ki se prehranjujejo v morju, ali pa tisti, ki s prihodom zime to območje zapustijo. Največje živali, ki živijo le na Antarktiki, so nekaj milimetrov veliki nevretenčarji, ki zimo preživijo tako, da zmrznejo v ledu in se jim za nekaj časa ustavijo vse telesne funkcije.

Povsem drugačna pa je zgodba, ko govorimo o življenju v morju, ki obkroža Antarktiko. Tu se prehranjuje veliko vrst kitov, poleg tega pa na tem območju živi tudi šest vrst tjulnjev ter dvanajst vrst ptic. Gotovo pa za najbolj značilne prebivalce Antarktike veljajo pingvini. Ti ptiči, ki ne morejo leteti, a so izvrstni plavalci, živijo tako na ledu kot v oceanih, ki obkrožajo Antarktiko. Parijo se in jajca ležejo na kopnem, prehranjujejo pa se v morju. Najbolj znani vrsti sta adeliejin ter cesarski pingvin.

So tu kakšna naravna bogastva?
Zelo težko je natančno povedati, kakšna rudnine in minerale vsebuje Antarktika, saj so skriti v skalah, te pa so prekrite z debelimi sloji ledu. Vseeno pa mnogi geologi na podlagi preučevanj in najdenih vzorcev verjamejo, da tudi to območje premore veliko dragocenih rudnin. Da je bilo površje Antarktike v daljni preteklosti združeno z današnjo Afriko in Južno Ameriko, strokovnjaki sklepajo prav po najdenih fosilnih ostankih ter precej podobni geološki zgradbi. Odkrite so bile že velike količine premoga, ki bi ga bilo verjetno donosno tudi prodajati, a tu so seveda logistične težave in izredno težke vremenske razmere.

Kdo sploh živi na Antarktiki?
Antarktika nima niti prvotnih niti stalno naseljenih prebivalcev. V tem pomenu je bila to edina celina, ki je bila resnično odkrita, saj do leta 1820 nanjo ni stopila človeška noga. Prvi, ki so začeli pluti v njeno smer in raziskovati Antarktiko, so bili ribiči, ki so lovili kite in tjulnje. V 20. stoletju pa je tehnološki napredek omogočil državam, da so na Antarktiki začele postavljati svoje baze, namenjene znanstvenemu raziskovanju. Tako so postale običajne skupine, sestavljene iz znanstvenikov in različnih strokovnjakov, ki tu preživijo nekaj mesecev, nato pa svoje delo predajo naslednji skupini. Ne smemo pa pozabiti na turiste, ki prihajajo na avanturistične počitnice predvsem v poletnih mesecih. Torej, odgovor na vprašanje, kdo živi tu, je: »Nihče.«

Komu pripada Antarktika?
V prvih desetletjih 20. stoletja je sedem držav izrazilo ozemeljske zahteve po določenih delih Antarktike. Te države so bile Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Velika Britanija, Nova Zelandija in Norveška. Leta 1961 so predstavniki omenjenih držav ter petih drugih držav podpisali Pogodbo o Antarktiki, s katero so se dogovorili, da se ozemeljske zahteve posameznih držav umaknejo v korist mednarodnemu sodelovanju pri znanstvenem raziskovanju. Pogodba prepoveduje tudi vsakršno vojaško dejavnost ter spodbuja ohranjanje naravnega okolja. Tako na tej celini v povprečju naenkrat živi okoli 4.000 raziskovalcev. Torej, Antarktiko si lastimo vsi in hkrati nihče.

RTV SLO / A. P.