6. avgusta 1945 je skoraj točno nad stavbo (hipocenter eksplozije je bil 150 metrov stran) odjeknila jedrska eksplozija. Stavbo so ohranili v istem stanju, kakršno je nastalo takoj po bombardiranju, in še danes služi kot opomnik jedrskega uničenja in simbol upanja za svetovni mir in uničenje vsega jedrskega orožja na svetu. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
6. avgusta 1945 je skoraj točno nad stavbo (hipocenter eksplozije je bil 150 metrov stran) odjeknila jedrska eksplozija. Stavbo so ohranili v istem stanju, kakršno je nastalo takoj po bombardiranju, in še danes služi kot opomnik jedrskega uničenja in simbol upanja za svetovni mir in uničenje vsega jedrskega orožja na svetu. Foto: RTV SLO/Alenka Klun

Umrlo je na tisoče ljudi (mnogi šele leta pozneje, ko so se v njihovih telesih zaradi posledic bombardiranja razvile usodne bolezni), redki preživeli pa so poleg nepopravljivih fizičnih okvar utrpeli hude psihološke travme, s katerimi se hibakuše (tisti, ki so preživeli jedrsko bombardiranje – živelo naj bi jih še okoli 125.000) spopadajo še danes.

Hirošima je danes vrveče, premožno in privlačno mesto z nekaj več kot mliijon prebivalci, a v spominu ljudi še vedno živi tisti grozljivi trenutek izpred skoraj 62 let, ko je obmorsko mesto postalo tarča prve jedrske bombe na svetu.

Stavba danes enaka kot neposredno po bombardiranju
Od leta 1996 je Hirošimski mirovni spomenik (kupola Genbaku) edina stavba, ki še stoji na področju eksplozije prve jedrske bombe, uvrščen na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine. S trudom mnogih ljudi in prebivalcev Hirošime je stavba ohranjena v istem stanju, kakršno je nastalo takoj po bombardiranju.

"Ne le, da je presunljiv in močan simbol najbolj uničevalne sile, kar jih je kdaj ustvarilo človeštvo, je tudi izraz upanja za svetovni mir in dokočno uničenje vseh jedrskih orožij," so pri Unescu zapisali v utemeljitvi uvrstitve kupole na njihov seznam.

Alenka Klun

Hirošimski mirovni spomenik, znan tudi kot Kupola atomske bombe ali japonsko kupola Genbaku, je od leta 1996 Unescov spomenik kulturne dediščine. Kraj je del Spominskega parka miru. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Kitajska je imela zadržke o uvrstitvi memoriala med spomenike kulturne dediščine, tudi predstavnik ZDA v komiteju za svetovno dediščino se je vzdržal glasovanja. Kitajski argument je bil, da bi spomenik lahko zasenčil dejstvo, da so prav nasprotniki Japonske utrpeli največjo izgubo življenj med vojno, Američani pa so trdili, da bi spomenik lahko odvrnil pozornost od zgodovinskega konteksta. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Kupola atomske bombe so pravzaprav ruševine nekdanje Dvorane za industrijsko promocijo, stavbe, ki je bila najbliže hipocentru eksplozije jedrske bombe. Namenoma so jo pustili v stanju, kakršno je nastalo med bombardiranjem, v spomin na uničujoče učinke bombe. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Stavbo - gradnjo so dokončali aprila leta 1915 - je oblikoval češki arhitekt Jan Letzel. Nova stavba se je imenovala Komercialno razstavišče prefekture Hirošima, za javnost so jo odprli avgusta leta 1915. Leta 1921 so ime stavbe spremenili v Razstavna dvorana izdelkov prefekture Hirošima, leta 1933 pa v Dvorano za industrijsko promocijo prefekture Hirošima. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Spominski park miru v Hirošimi je stalen opomnik na tisti tragični dan, vanj pa se zgrinjajo obiskovalci z vsega sveta. To je velik park, posvečen žalostni dediščine Hirošime, ki je postala prvo mesto, na katerega so odvrgli atomsko bombo. V parku se nahajajo različni spomeniki in stavbe, namenjeni spominu na različne posledice bombardiranja. A Hirošima danes še zdaleč ni depresivno mesto, nasprotno, njeni prebivalci so iz pogorišča jedrskega holokavsta zgradili živo in mednarodno usmerjeno skupnost. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Otroški spomenik miru je posvečen spominu otrok, ki so umrli zaradi posledic jedrskega bombardiranja, in upodablja deklico z v nebo iztegnjenimi rokami, iz njih pa vzleta žerjav. Kip je navdahnila resnična zgodba Sadako Sasaki, deklice, ki je umrla zaradi posledic sevanja bombe. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Ko je Sadako pri desetih letih zbolela za levkemijo, se je odločila, da bo iz papirja izdelala 1.000 žerjavov – starodavni japonski običaj pravi, da se tako izpolnijo vse želje. Žerjav je na Japonskem simbol dolgega življenja in sreče in Sadako je verjela, da bo, če ji bo uspelo doseči cilj, ozdravela. Umrla je, preden ji je uspelo narediti 1.000 žerjavov, a so njeno delo dokončali sošolci. Zgodba male Sadako je sprožila akcijo izdelovanja papirnatih žerjavov po vsej Japonski in se nadaljuje še danes. Okrog spomenika so zloženi papirnati žerjavi z vse Japonske in sveta, ki jih otroci pošiljajo v Hirošimo. Ko jih umaknejo z razstavišča, papirnate žerjave predelajo v knjižna kazala, zvezke in druge spominke, ki jih prodajajo v Hiši počitka. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Nahaja se v bližini spomenika otrokom žrtvam jedrske bombe, sestavljen je iz velikega japonskega zvonca, ki visi v majhni odprti zgradbi. Vsak izmed obiskovalcev parka lahko pozvoni za svetovni mir, glasni in melodični zvok zvona ves čas odzvanja po parku miru. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Posvečen je žrtvam bombe, ki je Hirošimo zravnala s tlemi, ima pa tudi dodaten pomen. Ogenj bo prižgan, dokler ne bodo uničena vsa jedrska orožja na planetu in na Zemlji ne bo več grožnje jedrskega uničenja. Morda malce idealistična, a lepa misel ... Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Muzej atomske bombe prikazuje dogodke pred, med in po padcu atomske bombe na Hirošimo 6. avgusta 1945. Za mnoge je obisk muzeja zares pretresljiva izkušnja, vsekakor pa močan simbol nesmiselnosti vojne. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Atomska bomba, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, je bila dolga približno tri metre, tehtala pa je štiri tone. Jedrska eksplozija je v nekaj trenutkih zravnala z zemljo skoraj vse stavbe v krogu dveh kilometrov od hipocentra. Foto: RTV SLO/Alenka Klun
Le tri dni pozneje, 9. avgusta 1945, ob 11.02, je eksplodirala druga jedrska bomba, tokrat nad Nagasakijem.Umrlo je 75.000 ljudi, v letih po eksploziji pa zaradi posledic še vsaj enkrat toliko. Foto: RTV SLO/Mateja Hrušovar
Obisk spominskega parka v Hirošimi je vsekakor pretresljiva izkušnja, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Pri marsikom pa se pojavi želja, da se nikoli več ne bi zgodilo kaj podobnega! Foto: RTV SLO/Mateja Hrušovar