Pomen je mestu, ki danes leži v Furlaniji, prinesla njegova posebna lega, saj leži kraj na stičišču, kjer se konča vzhodna meja Apeninskega polotoka in začenja svet, ki je bil takrat poseljen z barbarskimi ljudstvi. Rimljani so tako leta 181 pred našim štetjem na tem mestu ustanovili naselbino Aquileio, ki je bila sprva branik pred vdorom barbarov, hkrati pa iztočnica za vojaške pohode in osvajanja.

Dobro razvejano cestno omrežje mu je zagotovilo, da se je vse bolj uveljavljal kot trgovsko središče in sedež dobro razvitega obrtništva. Največji razcvet je mesto doživelo pod vladavino cesarja Avgusta, ko je v njem živelo kar 200.000 prebivalcev, kmalu pa se je razvilo v enega najbogatejših mest rimskega cesarstva in to ostalo do časa vladanja Konstantina Velikega in še dlje.

Danes pričajo o njegovem pomenu, ki ga je torej ohranil tudi, ko je vanj prišlo krščansko oznanilo, ostanki sakralnih prostorov, ki so nekoč stali na tem mestu. V 4. stoletju so postavili tri velike bogoslužne dvorane, ki so lahko sprejele tudi 3.000 vernikov. Okoli leta 345 so na mestu severne dvorane zgradili novo, precej večjo stavbo, ki jo je leta 452 porušil Atila. Nato pa je mesto dobilo prvo baziliko, ki je približno ustrezala obsegu današnje bazilike. Dokončana je bila v času škofa Maksencija (811-838), denarna sredstva pa je prispeval sam Karel Veliki. Še danes so posebne pozornosti vredni predvsem ostanki talnih mozaikov iz 4. stoletja. Velike mozaične površine predstavljajo razne starokrščanske upodobitve, od spopada petelina in želve, torej boj med svetlobo in senco, do predstavitve Jonove zgodbe. Mesto, ki torej leži v naši relativni bližini, hrani eno največjih mozaičnih površin zahodnega starokrščanskega sveta, zato je vsekakor vredno obiska.

M. K.