Ko se ljudje pogovarjajo o južnoameriškem nogometu, se vse vrti okoli "supersil" Brazilije in Argentine. Čeprav je Paragvaj v primerjavi z njima le drobcena pika na zemljevidu (sicer je z več kot 400.000 kvadratnih kilometrov površine večji od ozemlja Nemčije, a v državi živi le 6,5 milijona ljudi), je na svetovnih nogometnih prvenstvih vse prej kot zelenec ali nasprotnik, ki je kot nalašč za popravljanje razlike v golih. Daleč od tega.
V hrbet so gledali le Braziliji
"La Albirroja" - vzdevek paragvajske reprezentance, ki pomeni belo-rdeči (drugi vzdevek je guaraní, več o tem si preberite pod prvo fotografijo), bodo v Južnoafriški republiki četrtič nastopili na "najodmevnejšem športnem dogodku na svetu", le na zadnjem prvenstvu leta 2006 v Nemčiji pa so se morali posloviti že po skupinskem delu.
Vodilo paragvajske reprezentance je eno in edino - obramba. Na prvenstvu v Nemčiji so v treh tekmah dobili le dva gola, a težava je nastopila, ker so tudi sami v polno zadeli samo dvakrat. V južnoameriških kvalifikacijah za nastop v Afriki, ko so začeli večkrat pogledovati tudi proti nasprotnikovem golu, pa so bili odlični - Brazilci so jih ugnali za eno samo točko in Paragvaj je postal več kot zanesljiv potnik na prvenstvo. A njihov argentinski selektor Gerardo Martino obljublja, da je to le začetek zgodbe o uspehu: "Vsak, ki prevzame vodenje katere koli nogometne reprezentance, to stori zaradi enega izmed dveh razlogov - da se obdrži na stolčku ali da se zapiše v zgodovino države. Sam sem izbral drugo možnost."
Napadalec bo manjkal zaradi strela v glavo ...
A Paragvajcem je na poti do JAR-a "nevidna sila" zmetala precej polen pod noge. Kot kriminalka se namreč bere tragedija prvega zvezdnika reprezentance, napadalca Salvadorja Cabanasa, ki so ga v jutranjih urah 25. januarja letos neznanci v nočnem klubu v Ciudad de Mexicu (igra namreč za mehiški klub America) ustrelili v glavo.
Sreča v nesreči je, da je preživel - napovedovali so mu le 20-odstotne možnosti, a afriške boje si bo moral ogledati iz rehabilitacijskega centra v Buenos Airesu. Medtem je v svoji domovini postal narodni ponos, simbol moči, navdiha in pokončnosti. "Vsi poznajo Salvadorja, ne le Paragvajci. Žal ga ne bo na zelenici, a ves čas bo v naših mislih. Ves naš trud, vsak korak, ki ga bomo storili, bomo posvetili njemu," je dejal reprezentančni branilec Julio Caceres.
... reprezentanco okradli v Franciji
A to ni bila edina nesreča, ki se je še pred prvim sodnikovim žvižgom na prvenstvu leta 2010 zgrnila na belo-rdeče. Pred dnevi so jim namreč iz razkošnega hotela Hilton v Evianu v Franciji, kjer so bili na pripravah, ukradli 109.400 ameriških dolarjev. Vodstvo reprezentance je za krajo obtožilo kar hotel, a zagotovilo, da bodo igralci povsem nared do 14. juniija, ko se bodo v svoji prvi tekmi prvenstva pomerili s svetovnimi prvaki Italijani.
Diktatura kot način življenja
In medtem ko bi lahko o paragvajski navezanosti na nogomet, ki je seveda daleč najbolj razširjen in priljubljen šport v državi, kar pisali in pisali, opisovali njihove nogometne "bogove" in dosežke, Paragvaj kot turistična destinacija le malokomu pade na misel. Preverite pri sebi - ste si že kdaj zaželeli (ali pa morda željo celo uresničili), da bi izpustili vse privlačne južnoameriške znamenitosti in jo mahnili naravnost v Paragvaj, edino državo na zahodni polobli poleg Bolivije, ki nima lastnega dostopa do morja? Malo verjetno.
Morda gre razloge za to, da se zdi Paragvaj "pozabljen od sveta", iskati tudi v slovesu, ki ga lahko o državi, ujeti med Argentino, Brazilijo in Bolivijo, preberemo na svetovnem spletu. Poskusite. Odtipkajte "Paraguay tourism" ali kaj podobnega in prikaže se takšen stavek: "Ta zaprta država ima nezavidljiv sloves - najbolj skorumpirana država v Južni Ameriki, tihotapska in ponarejevalska prestolnica celine, država, v kateri je bila diktatura oblika vladavine kar 200 let, do leta 1989."
Kot nenevarni Divji zahod
A mnogi popotniki v isti sapi povejo, da je Paragvaj prav zato, ker je umaknjen od "glavnih poti", morda idealen kraj, v katerem se občuti pravi, prvotni duh Južne Amerike. Tipično paragvajsko mestece je tako kolaž pisanih slikarij, prašnih ulic in zgaranih obrazov, s katerih ne izgine topel nasmešek. "Zdi se kot Divji zahod, a brez grozeče nevarnosti, da se bo zdaj zdaj kaj velikega zgodilo," je zapisal novinar britanskega Independenta Nick Higham in nadaljeval: "Paragvaj je kot lenobna stoječa voda, v kateri preseneti pojav bledoličnih ljudi, ki so potomci nacističnih vojnih zločincev. Paragvaj je država izgnancev, med katerimi je tudi okoli 10.00 menonitov. Njihovi moški so oblečeni v črno, ženske zakrite od nog do glave, pogovarjajo se v 'platdeutschu', različici nemškega jezika, in berejo časopis Aktuelle Rundschau."
Paragvaj z drugimi južnoameriškimi državami deli podobne negativne lastnosti - kaotična prestolnica, ogromen prepad med bogatimi in revnimi, nestanovitne politične razmere. Ob tem pa mu na žalost primanjkuje pozitivnih, mičnih stvari, kot so mamljive brazilske obale, skrivnostni čilski Andi ali starodavni perujski Machu Picchu.
Slavni slapovi Iguazu so le streljaj stran
Kljub temu pa ga mati narava ni prikrajšala za vse lepote tega sveta - pustila mu je, da ima vsaj nekaj koristi od veličastnih slapov na reki Iguazu, ki si jih sicer delita Brazilija in Argentina. Slapove, ob katerih je žena nekdanjega ameriškega predsednika Harryja Trumana ob prvem pogledu nanje zaklicala: 'Uboga Niagara!', si namreč lahko ogledate tako z ene kot z druge strani, a za popolno latinskoameriško doživetje mora popotnik pot do tega naravnega čudesa začeti nekaj kilometrov stran, čez mejo v Paragvaju, kajti mejni kraj Ciudad del Este s svojo energijo, živahnostjo, brezvladjem, prodajo na ulici in razmajanostjo ponuja popoln južnoameriški utrip. Brazilsko mesto Fos do Iguacu, ki je sicer običajna odskočna deska za slapove, je namreč povsem drug svet - čisto, urejeno, bogato mesto, ki živi od turističnega zaslužka in spominja na ameriška ali zahodnoevropska mesta. Kot bi stopili iz tretjega v prvi svet.
Bi kozarec tereréja?
Tudi pri Lonely Planetu poudarjajo kričeča nasprotja, ki jih je ob obisku Paragvaja nemogoče spregledati. "To je država, v kateri si eksotični naravni rezervati in masivni betonski jezi podajajo roke. Kraj, kjer konji in vozovi dohitevajo mercedese, kjer se stojnice obrtniških samoukov 'zajedajo' v steklena nakupovalna središča in kjer so ostanki nekdanjih vasi le nekaj kilometrov oddaljeni od prefinjenega kolonialnega mesta, kot je prestolnica Asunción. Zahodni popotniki so redkejši kot pume, a potovanje po državi je z veliko potrpežljivosti mogoče izvesti. Paragvajci so sicer bolj navajeni obiskovalcev iz sosednjih držav, a k vsakemu človeku pristopijo s sproščenim, prijaznim in zvedavim izrazom na obrazu ter mu ob kozarcu tereréja (ledeni zeliščni čaj) razlagajo o letih življenja 'za zaprtimi vrati', v diktaturi, kjer so za preživetje morali do popolnosti razviti prekupčevalske trike."
Obiska vreden je poleg prestolnice Asuncion še severni del države s širno ravnino Gran Chaco, ki ponuja umik od vseh in vsega in občutek surove divjine. Čeprav obsega več kot 60 odstotkov paragvajskega ozemlja, pa na tem vročem in suhem območju živijo le trije odstotki prebivalstva. Zaradi tamkajšnjih razmer so se včasih v Chaco zatekali domorodni lovci, zato še danes tukaj živi več domorodnih skupin.
Paragvaj pa ima tudi nekaj največjega na svetu. To je gromozanski jez Itaipu na reki Paraná, ki si ga delita Brazilija in Paragvaj. Paragvaj s tako proizvedeno električno energijo zadosti potrebam po elektriki za skoraj vso državo. "Velikan", ki je dolg kar 7.700 metrov in visok 196 metrov, leži na jugu države, nižje od reke Rio Paraguay, kjer je nanizanih še nekaj zanimivih točk - jezuitske ruševine, narodni parki in že prej omenjena neverjetno živahna meja z Brazilijo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje