Navsezadnje smo popotniki, ki morajo biti urni, prilagodljivi in ne tovorne mule. Vsakdo se bo strinjal, da pohajkovanje s 50 kilogramskim nahrbtnikom ni prijetno, pa vendar vse preveč predvsem "amaterskih popotnikov" s seboj tovori občutno preveč opreme.

Verjemite, da krhko dekletce z nahrbtnikom, ki tehta skoraj več od nje same, ne izžareva ravno iskrivega popotniškega duha. Še tisto malo, kar ga je ostalo, slej ko prej izpuhti iz njenih debelih pohodniških čevljev, ki jih kljub 30 stopinjam Celzija zaradi domnevne nevarnosti kač priporoča popotniški vodič.

Manjši nahrbtnik ne pomeni samo večje gibčnosti, ampak tudi prilagodljivost. Na veliko prevoznih sredstvih imamo tako manjši nahrbtnik lahko vedno pri sebi. Tako imamo stvari vedno pri roki, nahrbtnik vedno na očeh, kar pa je najpomembnejše, izognemo se zamudnemu transportu prtljage v posebnem tovornem prostoru (npr. streha avtobusa kamor je treba nahrbtnik zaradi prevelikih dimenzij privezati ipd.).

Zlasti ko se odpravljamo na potovanje v toplejše predele, vedno dobro premislimo, kaj potrebujemo, in vzamemo res najnujnejše. Po navadi veliko stvari lahko kupimo kar na poti, kar dostikrat ni samo cenejše, ampak predvsem pomeni tudi manjšo težo. Poleg tega se vedno izplača pozanimati o možnostih najemanja opreme. Če nameravamo iti za nekaj dni na treking, nam ni treba zaradi tega vse potovanje tovoriti težkih pohodniških čevljev.

Na veliko izhodiščih jih lahko poceni najamemo ali kupimo in nato prodamo, ko jih ne potrebujemo več. Če izkušenejši popotniki v Indiji lahko prežijo več mesecev samo s torbo, ki jo nosijo pod roko, lahko mirne duše iz nahrbtnika vzamemo tiste dodatne nogavice in sušilec za lase. Pazimo tudi, da spominke in podobne reči kupujemo bolj proti koncu potovanja.

Luka Zevnik