Pušja vas je od slovenske meje, če greste iz smeri Rateč, oddaljena slabih 80 km, iz Nove Gorice in prek Vidma pa 95 km. Mesto, čeprav se imenuje vas, šteje približno 2.300 prebivalcev in leži na 230 metrih n. m. v. Objemajo ga visoki vrhovi Karnijskih Alp in Julijskih Alp. Zaradi svoje geografske lege in križanja tamkajšnjih trgovskih poti je mesto skozi zgodovino večkrat prešlo iz italijanske oblasti pod avstrijsko in nasprotno. Danes leži domala na stičišču treh držav: Avstrije, Italije in Slovenije. Celo mesto je zaščiteno kot državni spomenik in je najbolje ohranjeno srednjeveško utrjeno mesto v Furlaniji - Julijski krajini in eno najlepših mest v Italiji.

Mesto je doživelo največji gospodarski in kulturni razcvet v obdobju med 13. in 15. stoletjem, ko so okrog njega zgradili dvojno obrambno obzidje, dolgo 1.300 m, visoko 8 m in široko 1,5 m. Iz obzidja se je dvigalo kar 16 kamnitih stolpov, celotno obzidje pa je obdajal globok obrambni jarek. Obzidje velja za mojstrovino srednjeveške gradnje.

Uničujoča potresa
A ni bilo vedno tako. Zgodilo se je v četrtek, 6. maja 1976 ob 21. uri. Tla v severovzhodni Italiji in severozahodnem delu Slovenije je stresel silovit potres. Epicenter potresa je bila gora San Simeone, ob vznožju katere leži Pušja vas. V eni sami minuti je postalo mesto ruševina, iz katere so se dvigali oblaki prahu. Med prvimi se je zrušil cerkveni zvonik. Pušja vas je bila v tem potresu skoraj v celoti uničena. Potresni sunki so se vrstili še več mesecev. Tisto, kar je ostalo še celega, je dokončno porušil drugi potres 15. septembra 1976, ko so se dopoldne tla ponovno stresla. Oba potresa sta Pušjo vas zravnala z zemljo, cela ni ostala niti ena zgradba. V celoti je bilo porušeno srednjeveško mestno jedro in mogočno obzidje. Od nekdanje cerkve sv. Janeza Krstnika iz 14. stoletja je ostala le še ena stena. Bližnja katedrala sv. Andreja je imela več sreče, po čudežu ni bila popolnoma uničena. Potres je bil milosten tudi do mestnih vrat Porta San Genesio, ki so ostala nepoškodovana.

V obeh silovitih uničujočih potresih leta 1976 je umrlo v celi pokrajini 939 ljudi, ranjenih je bilo 2.400, brez strehe nad glavo pa je ostalo 160.000 ljudi. V Pušji vasi je pod ruševinami umrlo 46 prebivalcev. Naravna katastrofa je Pušjo vas usodno opustošila, v ljudeh zasejala grozo in strah, vendar je ni spravila na kolena. Uničenju je sledila neverjetna obnova. Prebivalci so udarniško stopili skupaj in s pomočjo države in UNESCA svoje mesto obnovili in mu vrnili nekdanji sijaj.

Obnova Pušje vasi velja za vzorčni in primer popotresne obnove, znana pod imenom furlanski model obnove. Pušjevaščani so želeli svojemu mestu vrniti prejšnjo zgodovinsko podobo, zato so pri obnovi uporabili isti kamen, opeko, les in drug gradbeni material, iz katerega je bilo zgrajeno prvotno mesto. S potrpežljivo in natančno obnovo, zlaganjem kamna na kamen, ki so ga sestavljali kot lego kocke, so mestu dejansko vrnili srednjeveško podobo, kakršno je imelo pred potresom. Tamkajšnja mestna oblast je imela z obnovo mesta sprva sicer drugačne načrte, na mestu porušenega srednjeveškega jedra bi zgradili športno središče, čemur pa so se meščani srdito uprli. Popotresna obnova Pušje vasi je bila končana leta 1990, ko so obnovili tamkajšnjo katedralo.

Zbogom, orožje
Zgodovina Pušje vasi se zato deli na tisto pred potresom in po potresu. Zgodbo in zgodovino potresa in ljudi z dogodki in dokumentacijo 6. maja in 15. septembra 1976 v Pušji vasi pripoveduje stalna razstava v muzeju Tiere Motus. Ime muzeja izvira iz furlanske besede tiere (zemlja) in latinske besede motus (gibanje). Za vstopnino 5 evrov je mogoče doživeti v muzeju simulacijo potresa. A ne imejte nerealnih pričakovanj. Ko vas bo vodnica v muzeju pospremila v kletno sobo, za vami zapahnila vrata in ugasnila luč, pod nogami ne bo zabobnelo in se ne bodo zatresla tla. Simulacija je 3D-film, ki se začne z rušenjem cerkvenega zvonika in mestne hiše tistega usodnega majskega večera leta 1976, nato pa se kot domine rušijo vse zgradbe naokrog.

Nasproti muzeja Tiere motus je še en muzej, ki pa pripoveduje drugačno - filmsko zgodbo. V tem kraju in okolici so namreč leta 1957 posneli prvih 20 minut filma Zbogom, orožje po znameniti istoimenski knjigi Ernesta Hemingwaya. V Pušji vasi pa so leta 1959 snemali tudi film Velika vojna v režiji Maria Monicellija, ki velja za enega najboljših italijanskih filmov o prvi svetovni vojni. V muzeju si je mogoče ogledati prizore in rekvizite s snemanja filmov, filmske plakate in si ogledati oba filma. Na pročeljih starih kamnitih hiš v ulici, v kateri je muzej, so razobešeni plakati s filmskimi prizori. Zelo zanimivo.

Srednjeveške zgradbe
Na osrednjem trgu tega srednjeveškega mesta dominira mestna hiša iz 15. stoletja, zgrajena v beneškogotskem slogu, z arkadami v pritličju, okrog nje pa še nekaj lepih starodavnih palač z značilnimi kamnitimi okni, okrašenimi z ornamenti. Najpomembnejša mestna zgradba pa je katedrala sv. Andreja iz začetka 14. stol., ki kljub preprosti in asketski zunanjosti ne skriva svoje mogočnosti. Katedralo so po potresu obnovili tako, da so poleg novih zidov še vidni njeni stari zidovi. Notranjost katedrale krasijo freske in dragocena kamnita Pieta, kip Marije z mrtvim Jezusom v naročju iz 15. stoletja.

V katedrali je 20 let po potresu dobila svoje mesto mogočna lesena skulptura kiparja Franca Maschia iz Vidma, ki predstavlja žrtve potresa. Kvišku, v nebo dvignjene zverižene človeške roke, prosijo za prijem in pomoč. Proseče roke obiskovalca pretresejo do dna srca in naježijo kožo. Morda bi bilo treba kip prestaviti na kakšno vidnejše mesto v katedrali. Blizu katedrale so namenoma ohranili ostanke cerkve sv. Janeza Krstnika, od katerega je ostala po potresu le stena z glavnim vhodom v cerkev. Ruševine so nemi opomin in spomin na nesrečni dogodek iz l. 1976, ki je mesto zravnal z zemljo.

Mumije plešejo ples smrti
Največja srhljiva znamenitost mesta, ki je ponesla slavo Pušje vasi po vsem svetu, pa so nedvomno mumije. Prve so odkrili l. 1647 pri premikanju sarkofagov v pokopališki kapeli zraven katedrale sv. Andreja, pozneje pa jih odkrili še nekaj. Pušjevaške mumije pripadajo ljudjem, ki so živeli med 14. in 19. stol. in so bili pokopani v kripti katedrale. Trupla so se mumificirala zaradi ugodnih temperature, vlažnosti zraka ter apnenčaste sestave cerkvenih tal. Glavni krivec za mumifikacijo pa je parazitska plesen, imenovana Hypha tombicina, ki dehidrira telo, še preden se začne proces razpadanja.

Mumije so bile v Pušji vasi znane že več stoletij nazaj. Prva mumija, ki so jo odkrili, je tehtala 13 kilogramov, večina mumij pa tehta med 10 in 20 kilogrami. Prvo in najstarejšo mumijo so odkrili leta 1647 in so jo imenovali Grbavec (Gobbo). Svoje ime pa mumija ni dobila zaradi telesne okvare – grbe, temveč zaradi tega, ker je bilo telo ob najdbi nenavadno zgrbljeno. V času francoske okupacije leta 1797 so mumije izredno navdušile Napoleonove vojake, ki pa so jih oskrunili, saj so z njih odrezovali koščke kože in te koščke nosili domov kot bizarne spominke. Leta 1807 naj bi si mumije ogledal sam Napoleon. Po neki legendi naj bi si Napoleon celo želel, da bi bil pokopan v Pušji vasi.

Kraj z 42 mumijami
V Pušji vasi so našli 42 mumij. V kapeli sv. Mihaela zraven katedrale so shranili 21 mumij. V potresu je bilo nekaj mumij uničenih, "preživelih" jih je le 15. V kapeli danes počiva pet mumij, ki so v steklenih krstah na ogled obiskovalcem. Telesa so še vedno odlično ohranjena, obrazi pa kljub stotinam let od njihove smrti srhljivo prepoznavni. Mumije so si ogledovali in jih proučevali številni znanstveniki z vsega sveta, ki so skušali razložiti skrivnost množične naravne mumifikacije trupel. Nekaj mumij so prenesli iz Pušje vasi, npr. v Padovo, v Pariz, na Dunaj. Tiste mumije, ki so ostale v Pušji vasi, so iz katedrale sv. Andreja prenesli v kapelo sv. Mihaela, kjer so jim zagotovili ustreznejše razmere za njihovo ohranjanje.

Mumije so neprecenljiva antropološka dragocenost, njihov ples smrti pa prvovrstna turistična znamenitost Pušje vasi. Vstopnina za ogled mumij je simbolična, le 1,50 evra, vstop v kapelo pa je mogoč z žetonom, ki se dobi v bližnji gostilni. Leta 1950 si je mumije ogledal ameriški fotograf Jack Birns, dopisnik revije Life. Fotograf je na travniku pred kapelo sv. Mihaela posnel fotografije, poimenovane Življenje in smrt. Na teh fotografijah prebivalci Pušje vasi držijo v rokah vsak svojo mumijo.

Mumije imajo okrog ledij ovite platnene krpe, ki skrivajo njihove genitalije. Povod za nastanek teh bizarnih fotografi ni povsem jasen. Po nekih razlagah so nastale fotografije takrat, ko so vaščani selili mumije iz katedrale v sosednjo kapelo, mogoče pa je, da so mumije "pozirale" z vaščani zgolj iz umetniških razlogov in po naročilu revije Life. Nehote se porodi vprašanje, ali ni tole paradiranje z mumijami in njihovo razkazovanje tudi skrunjenje ljudi, ki jim ne dovolijo počivati v miru njihovega večnega sna.

Mimogrede, če še ne veste, imamo tudi v Sloveniji svojo mumijo – v Lendavskih goricah.

Praznik sivke – Lavanda di Venzone
V kamnitem mestu s srednjeveškim šarmom ni nikoli dolgočasno. Poleti zadehti po sivki, v jesenskih dneh pa mesto preplavijo buče in srednjeveški vitezi. Sivko je bila včasih znana le kot rastlina, ki odganja molje. Po njej je zadišalo iz omar naših babic. Danes je postala sivka nekako modna rastlina, ki prinaša, vsaj tako jo propagirajo, spokoj, ljubezen, čistost in zdravje. Lepote in prijetnega vonja ji vsekakor ni mogoče odrekati. Tudi v Sloveniji so jo začeli množično saditi in prirejati festivale sivke, npr. na Krasu, v Starših pri Mariboru …

Praznik sivke Lavanda Di Venzone prirejajo v Pušji vasi že več let v drugi polovici avgusta. Letos je bil 22. in 23. avgusta. Sivka raste na poljih okrog Pušje vasi in jo žanjejo junija in julija. V času praznovanja se mesto odene v vse mogoče odtenke vijolične barve. Kamniti most, po katerem se pride v mesto, je okrašen z vijoličnimi pentljami. Vijolične pentlje in baloni visijo z ulične razsvetljave. Okenska polkna so pobarvana z vijolično barvo. Vijolični so bicikli, nakupovalni vozički, cvetlični lončki, stojnice in obleke prodajalk. Šopki sivke krasijo okenske police, s sivko so okrašeni kamniti portali in vrata.

Na stojnicah prodajajo vse, kar je mogoče izdelati iz sivke: eterična olja, mila, parfume, kreme in žavbe ter drugo kozmetiko, dišeče blazinice s posušeno sivko in razne dišeče okraske. Pokusite lahko sladoled iz sivke, kruh, kekse in testenine z dodatki sivke, sivkino vino in liker ter sivkino omako. Motiv sivke krasi prte, predpasnike, majice, kape, sivka je na legokockah in puzzlih, skratka povsod. Po mestu se v času praznovanja sprehajajo deklice v dolgih vijoličnih tunikah. Prireditev popestrijo potujoči brusači iz bližnje Rezijo, ki prikažejo tradicionalni način brušenja, ostrenja in popravila nožev in drugega orodja. Neizmerno se zabavajo, če lahko svojo rokodelske spretnosti pokažejo kakšni brhki deklini.

Praznik buč – Festa della Zucca
Vsako leto v oktobru pa odpre Pušja vas svoja vrata bučam. Za praznik buč Festa della Zucca se meščani se odenejo v srednjeveška oblačila in postanejo vitezi, oprode, plemiči, dame in služkinje. Skozi mesto se vijejo povorke zgodovinskih osebnosti, žonglerjev, uličnih umetnikov, akrobatov, požiralcev ognja in mečev, ki jih spremlja srednjeveška glasba in plesi. Praznik buč prirejajo že od leta 1991 dalje, vmes ga kakšno leto ni bilo. Glavna zvezda dogajanja je buča. Buča vseh vrst, oblik in okusov. Iz buč izdelujejo prave umetniške skulpture, izbirajo največjo in najtežjo bučo (lanska zmagovalka je tehtala kar 251 kilogramov), kuhajo jedi iz buč.

Praznovanje buč je znano že iz davne mestne preteklosti. Legenda o nastanku praznovanja pravi, da so lokalni plemiči naročili pri raznih obrtnikih prenovo mestnih zgradb, potem pa obrtnikom njihovega dela niso plačali. Eden od njih je bil mojster iz Vidma, ki naj bi dokončal zlato kupolo na strehi katedrale v Pušji vasi. Ker za svoje delo ni prejel plačila, je zlato kupolo zamenjal z bučo. Meščani so opazili prevaro šele potem, ko je buča zgnila in se odkotalila s strehe.

Praznik sivke ste letos že zamudili, praznik buč pa še bo, zato ga ne zamudite in si pojdite ogledat to majhno, a izjemno zanimivo furlansko mesto.

Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Fotografije: Staša Lepej Bašelj in Samo Bašelj