Značilna ruska panorama. Foto: New York Times
Značilna ruska panorama. Foto: New York Times

Surova lepota obmorske pokrajine in otoška odročna lokacija je dva ruska pravoslavna meniha tako prevzela, da sta v 15. stoletju tam ustanovila samostan.
Sovjetski voditelji 20. let prejšnjega stoletja so v otoški izolaciji in ostrem podnebju videli drugačno prednost in arhipelag spremenili v enega izmed prvih ruskih gulagov.
Samostan je bil po padcu Sovjetske zveze spet usposobljen in danes naravna lepota otokov, njihov duhovni pomen in kruta zgodovina privabljata na otoška obrežja turiste vseh vrst, narodnosti in interesov.

Čebulaste kupole številnih samostanskih kapel se dvigajo nad trdnjavskim obzidjem, ki obkroža samostan, in se zrcalijo v mirni vodni gladini Belega morja. Morje je večino leta zaledenelo, kar plovbeno sezono omejuje na tri mesece čez poletje. Danes je, odvisno od vremenskih razmer, mogoče vse leto poleteti na majhno letališče Soloveckih otokov. Foto: New York Times
Večerna svetloba osvetljuje eno izmed številnih otoških kapelic, postavljenih na obali zaliva vzdolž Belega morja. V ozadju stoji leta 1882 postavljena 'biološka postaja'. Gospodarski vpliv samostana je bil rezultat podjetnosti in inovativnosti menihov. Poleg gospodarskih dejavnosti (solni rudniki, ribolov po zapletenem sistemu kanalov, gojenje lubenic) so menihi v ostrem severnem podnebju izvajali tudi botanične poskuse. Foto: New York Times
Delavci nosijo lestev mimo minimalistične cerkve iz 16. stoletja znotraj samostanskih zidov. Samostan je močno poškodovalo na tisoče zapornikov in upravnikov delovnega taborišča, ki so živeli v njem od 20. let do leta 1939, ko se je sovjetski gulag zaprl, takrat je samostan tako rekoč propadal. V poletnih mesecih samostan najame delavce iz drugih delov države, da bi pomagali menihom pri velikih obnovitvenih delih, ki jih samostan zahteva. Foto: New York Times
Otroci se igrajo na gugalnici na obrežju jezera Svjato s samostanom Soloveckih otokov v ozadju. Otočje je priljubljen kraj za ruske družine. Foto: New York Times
Star čoln se suši nedaleč stran od masivnega samostanskega obzidja. Čolne in ladje vseh vrst lahko najdemo povsod po otočju in jih poleti uporabljajo ne le kot prevoz z otokov na celino, ampak tudi za prevažanje med otoki in plovbo po zapletenem otoškem sistemu kanalov, ki so ga zgradili menihi pred revolucijo. Foto: New York Times
Jelena, moskovska umetnica, pogumno prenaša zloglasne otoške komarje, ko slika obalno pokrajino nasproti samostana. Kot toliko ruskih umetnikov v preteklih več sto letih tudi Jelena črpa navdih iz otoške divje lepote in neprijazne zgodovine. Foto: New York Times
Ruski pravoslavni menihi se pripravljajo na blagoslov vode jezera Svjato v sklopu nedeljske maše; za njimi lahko vidimo pravoslavne romarje. Od ponovne vzpostavitve samostana se je število menihov na otoku povečalo, Cerkev pa je nezadovoljna z rastočo turistično industrijo in bi raje videla, da se otočje vrne pod njen nadzor. Foto: New York Times
Na mirnem, tihem otoku Anzer se na majhni leseni zgradbi sušijo ribe. Veliki otok Solovecki, na katerem stojita samostan in vas, je le eden izmed številnih otokov arhipelaga. Nekateri otoki so tako majhni, da ni na njih niti ene zgradbe, spet na drugih, kot na Anzerju, najdemo manjše samostane pravoslavnih menihov. Foto: New York Times
Notranjost majhne lesene kapele v sklopu manjšega samostana Golgota na otoku Anzer, ki naj bi bil na popolnoma istem poldnevniku kot gora Golgota v Jeruzalemu, kjer naj bi križali Jezusa. Foto: New York Times
Zahajajoče sonce obarva nebo dramatične oranžne barve in se zrcali v zalivu Belega morja. Vreme je na otočju nepredvidljivo in se lahko spremeni zelo hitro, zaradi česar obiskovalci včasih obtičijo na otokih. Foto: New York Times