Pestrost pokrajine, zanimivi ljudje in drugačno kulturno okolje nas prijatelje iz Kolesarskega društva Raketa vodi vedno bolj na vzhod. Po lanski Romuniji, Ukrajini in Moldaviji smo imeli v mislih najprej pot od Kaspijskega jezera do Črnega morja, vendar je bil spomladi nizkocenovni let v Baku ukinjen, zato smo se odločili za nekoliko prilagojen scenarij po Gruziji in Armeniji.

Na vzhodu so mikavne tudi ugodne cene, sproščenost ljudi, manj pravil in neobremenjenost z lastnino. Predstavljajte si namreč, da v Italiji, Avstriji ali Nemčiji postavite šotor na poljubnem travniku ali sredi privatnega sadovnjaka. Kot je v šali povedal nemški par, ki smo ga srečali na poti: “Verjetno bi se zbudili kar na policijski postaji, zagotovo pa vsaj z globo v žepu.” V vzhodnih državah lahko odložite šotor kjer koli, pivo pa si lahko privoščite že za 40 evrskih centov.

Seznam stvari, ki jih jemljemo s sabo v torbe, je vsako leto krajši. V začetku smo vzeli vsak svoj gel za tuširanje, peno za britje, tlačilko, ščipalec, kolesarsko orodje in podobne pripomočke, vendar smo ugotovili, da je to popolnoma brez smisla. Zdrava pamet nas je navedla k porazdelitvi stvari, ki jih lahko uporabljamo vsi, dodatno pa še vožnja z letalom, ki ima glede prtljage dodatne omejitve, sploh če se odločate za nizkocenovne lete in kar se da ekonomično potovanje z letalom, kot to počnemo mi. Rado je pripravil seznam, označili smo vse potrebno in v torbah se je nabralo med 10 in 15 kilogramov prtljage.

Razstavljanje koles in zavijanje v raztegljivo folijo se je zdelo že skoraj rutinsko in po slabih treh urah in 3.000 kilometrih leta smo pristali v bližini Kutaisija, drugega največjega mesta Gruzije. Država je velika 70.000 km2 in ima nekaj čez 4,5 milijona prebivalcev. Z izjemo doline, ki se razteza od Črnega proti Kaspijskemu morju, večina pokrajine leži v Kavkazu in je hribovita. Vključno z Južno Osetijo in Abhazijo, nad katerima bedijo Rusi in veljata za turistom nevarni ali celo prepovedani področji. In ravno hribov smo si zaželeli za začetek, zato smo iz Kutaisija krenili proti pokrajini Sveneti, pred tem pa si še podrobno ogledali mesto in se odpočili od naporne večerne vožnje z letalom.

Razgibana pokrajina nas je navduševala predvsem s čudovito naravo. Od vsepovsod se je stekala voda, po dolini se je vila reka, nekateri vrhovi v daljavi so bili še zasneženi, odročni kraji pa so postregli tudi s številnimi cerkvicami in samostani. Od jezera Tkibuli, mimo katerega smo se namenili, smo pričakovali več. Bilo je umazano in težko dostopno, zato smo se v bližnji vasi zgolj okrepčali in že kmalu prispeli do istoimenskega mesteca. Od tam je glavna cesta vodila na sever, vendar pa je naša pot kazala na vzhod. Ker so bili pred nami zgolj hribi, smo se glede nadaljevanja posvetovali z domačini. Vsi so odkimavali z glavo in pot nedvomno odsvetovali. Iz govorice rok je bilo mogoče razbrati, da gre za strm vzpon, vendar naj bi bila cesta asfaltna, zato nismo oklevali. Odpravili smo se na prelaz, do katerega pot je pogosto presegala 15-odstotni naklon, kar je bilo videti tudi iz obcestnih tabel.

V svetu brez motornih vozil
Prava zabava pa se je začela šele na spustu. Prispeli smo do zares odročnih vasi, kjer se je odstrl popolnoma drugačen svet. Nobenih vozil na motorni pogon, zgolj makadamske in poljske poti, ki so se ponekod kar končale. Nadaljevali smo prek travnikov in srečevali ljudi, ki živijo popolnoma odmaknjeni od sveta. Zdi se, da so v celoti samozadostni, pasejo živino in bivajo v minimalističnih hišah, ponekod kar skupaj z živino. V tem delu tudi ni bilo nobenih trgovin, vendar pa so bili ljudje neskončno prijazni.

Ko smo se ustavljali in spraševali, kar koli, so nas zalagali s sadjem, zelenjavo, nam ponujali pijačo, skratka, kljub gmotnemu pomanjkanju so bili zelo radodarni. Dotaknila se nas je predvsem prvinskost. Skromni otroci, izjemno družabni, zdravi, nasmejani in zadovoljni. Igrali in lovili so se po travnikih ter rdeči v lica zvedavo pridrveli takoj, ko so nas opazili. Tudi obrazi odraslih so izžarevali bistveno več zadovoljstva in energije kot pozneje ljudje v glavnem in drugih mestih. Zagotovo je k njihovi pozornosti prispevala predvsem naša atraktivnost, saj smo se kolesarji pojavili kar od nikoder, pa kljub temu.

Z dokaj strmih pobočij in izjemno slabe makadamske ceste smo se, takrat že po trdi temi, namenili naprej. Odločeni smo namreč bili poiskati sledove civilizacije. Po nekaj deset kilometrih smo prispeli do asfaltirane ceste in kar poskočili od veselja, saj smo bili že dobro zaprašeni, blatni in utrujeni ter potrebni počitka.

Še posebej nas je razveselil mimoidoči, ki je zgolj kakšnih sto metrov naprej najavil trgovino. Bila je še odprta, saj so trgovine pogosto tudi družabni prostor domačinov, kjer se zadržujejo pozno v noč. Gostiln, kot jih poznamo pri nas, namreč ni bilo, so le trgovine, ki imajo zunaj pogosto še kakšno klop ali mizo, kjer je mogoče tudi posedeti ob pijači. Založili smo se z dobrinami, si privoščili zasluženo pivo in se zaklepetali s tamkajšnjimi mladimi. Kot vedno jih je zanimalo vse o našem popotovanju, nas pa o vsem, kar se dogaja pri njih, kako vidijo svet in kako razmišljajo. Zagovorili smo se, pili vino iz kravjih rogov, na njihov tradicionalni način, ter jim na kratko posodili kolo, saj so ves čas naprošali za vožnjo, zatem pa presrečni divjali sem ter tja po cesti.

Ugotovili smo, da je potovalna hitrost v hribovitih delih, ob upoštevanju cest, ki tako rekoč to niso, čeprav so na zemljevidu obstajale, zelo počasna in da s takšnim tempom ne bomo prišli kaj prida daleč, sploh pa ne do Armenije.

Do Stalinove rojstne hiše
Naslednje jutro smo pospravili šotore in se odpravili v dolino. Spretno smo iskali vzporednice glavni cesti proti Tbilisiju in nadaljevali do mesta Gori, Stalinovega rojstnega kraja. Njegova rojstna hiša je ohranjena kot kulturni spomenik in še vedno stoji na prvotnem mestu. Bil je sin čevljarja, bivali pa so kot najemniki v hiši skupaj z gospodarjem. Za celo družino je bila na voljo zgolj skromna sobica, v kleti pa je imel oče še manjšo delavnico. Poleg hiše so v bližini še Stalinu posvečen muzej, kip in luksuzni osebni vagon, s katerim je potoval naokoli, tudi na znamenito jaltsko konferenco, ker se je baje bal letenja.

V Goriju nas je prvič navdušila tudi gruzijska kuhinja. Zgolj po naključju smo odkrili ambientalno gostilno s tipičnimi jedmi. Z jedilnika smo naročali vse, za kar nismo razumeli, kaj bi lahko bilo, in dobili zares značilne jedi. Hinkali, z gobami, mesom, skuto ali krompirjem polnjene testenine, ali hačapuri, ki ga baje pripravljajo na 40 in več načinov, zaradi česar smo imeli vtis, da smo vsepovsod dobili drugačno jed. Nas je najbolj navdušil tisti z jajcem, privoščili pa smo si še šašlik, nabodala na žaru, ki pa so značilna za širše območje in ne zgolj Gruzijo. Seveda smo si dali duška, saj je obilno kosilo v restavraciji stalo enako kot pri nas obrok v menzi.

Gruzija - izumiteljica vinogradništva
Pot po dolini smo nadaljevali do Mščhete, prestolnice zgodnjega Gruzijskega kraljestva vse do začetka 6. stoletja in eno najstarejših gruzijskih ter stalno poseljenih mest na svetu sploh. Začetki mesta namreč segajo v obdobje pred 1000 let pr. n. št., UNESCO pa je stari del mesta zaradi številnih kulturnih spomenikov uvrstil na seznam kulturne dediščine.

Nas je Mščheta premamila s pestro ponudbo vinotek, saj Gruzija slovi tudi kot najstarejša vinska dežela, izumiteljica vinogradništva. Materialni viri kažejo, da so vino v teh krajih pridelovali že pred več kot 8000 leti. Posebnost pridelave so glinene amfore za hrambo vina. Da ob zorenju vina dosežejo stalno temperaturo, jih zakopljejo v zemljo, vinu pa dodajo tudi prav poseben okus. Najbolj nas je navdušila kvančhara, črno vino, poimenovano po gruzijski vasi, od koder izvira. Vino pridelujejo polsladko, zaradi česar ugaja tudi številnim pripadnicam nežnejšega spola. Degustirali smo iz pravih amfor, tudi zajemalka, s katero točijo vino, in čaše v obliki glinenih skodelic, so bile pristne, zato smo bili s predstavitvijo več kot zadovoljni.

Ogledali smo si še bližnjo cerkev s samostanom, odigrali partijo nogometa s tamkajšnjimi otroki (mimogrede, slavili smo s 3:2) in se podali še do končnega cilja ta dan, 25 kilometrov oddaljenega Tbilisija. Po prispetju v prestolnico je sledil dan počitka ter ogled mesta. Z gondolo smo šli na vrh bližnjega hriba, od koder je čudovit pogled na celotno mesto, se sprehodili po starem mestnem jedru in čez reko Mtkvari do predsedniške palače ter obiskali stolnico.

Tbilisi ima dober milijon prebivalcev in temu primerno je tudi večerno dogajanje. Pubi, klubi, polne terase in pester utrip je trajal vse do zgodnjih jutranjih ur.

Armenija leži na razgibanih planotah, pretežno nad 1000 metri nadmorske višine. Nismo bili prepričani, kako zahtevna bo vožnja s kolesi, zato smo se zaradi časovne omejenosti s povratnim letom odločili, da gremo rajši z maršrutko do Erevana, glavnega mesta, in se bomo s kolesi skozi Armenijo vračali. Če bi nam zmanjkovalo časa, bi se tako dosti laže prepeljali do letališča, predvsem pa nikakor nismo želeli izpustiti ogleda glavnega mesta, do katerega nam ob prvotnem scenariju ne bi uspelo priti.

Država nima najbolj rožnate novejše zgodovine. Od ene najstarejših civilizacij in nekdaj mogočnega imperija je do danes ostala država, ki obsega zgolj ozemlje, nekoliko večje od Slovenije (30.000 km2), v njej pa živijo zgolj 3 od 15 milijonov Armencev. Ravno letos mineva 100 let od turškega genocida, zaradi katerega se je večina prebivalcev razselila v Ameriko, Rusijo in druge države po svetu, vendar pa so Armenci po svetu zelo povezani in uživajo dokaj visok ugled. Med drugim jim je Turčija odtujila tudi sveto goro Ararat, dvoglavega osamelca, ponos Armencev, ki sega 5.137 metrov visoko in je zelo lepo viden iz Erevana. Turška in azerbajdžanska meja (ob slednji baje še vedno prihaja do občasnega streljanja) sta zaradi ozemeljskih sporov zaprti, medtem ko je prehod v Gruzijo in Iran nemoten.

Po prihodu v Erevan smo se srečali z Arturjem, kolegom našega dobrega prijatelja Jureta. Po krajšem ogledu mesta nas je odpeljal domov, na večje posestvo na obrobju mesta, kjer živijo tudi starši in brata z družinami, ter nas pogostil z oblino večerjo. Po prijetni debati pozno v noč smo prespali v hostlu in si naslednji dan ogledali še dnevni utrip Erevana. Center nas je presenetil s svojim modernim videzom in urejenostjo. Očaral nas je “plešoči vodomet” in stavbe na Trgu republike, povzpeli pa smo se tudi po znamenitih stopnicah, od koder seže pogled na širši del mesta.

Zunaj središča slika ni tako zelo rožnata. Tudi dobesedno, saj je večina zgradb in fasad iz značilnega rožnatega armenskega kamna, zato je drugo ime za Erevan tudi “rožnato mesto”. Artur nam je razložil, da je mesto v tem času še posebej močno obiskano zaradi zdomcev, ki se vračajo na obisk čez poletje, in tudi znatno financirajo obnove, socialo in vse preostalo v državi. Gospodarstvo države je namreč dokaj slabo, saj nimajo naravnih bogastev ali industrije, geografska lega pa ni naklonjena niti poljedelstvu. Za na pot smo kupili še steklenico Ararata, po mnenju mnogih najboljšega konjaka na svetu, ki je ob pokušanju tudi nas prepričal, in se odpravili naprej.

Cesta proti jezeru Sevan, velikem kar 1000 km2, je vodila pretežno navzgor, saj je na 1900 metrih nadmorske višine. Na severnem delu so urejena letovišča, Armencem dober nadomestek za morje. Temperature so bile nekaj stopinj nižje in za sredino poletja prijetne, prav takšna je bila tudi voda, ki je bila hkrati še izjemno čista, skoraj pitna. Prenočili smo v šotoru in se zjutraj odpravili peš še do samostana na majhnem polotoku, hrib pa je ponujal lep razgled na jezero in bližnjo okolico. Vrnili smo se na parkirišče do koles in bili presenečeni ob dejstvu, da je gospod od nas zahteval plačilo parkirnine. Slab evro za vsa štiri kolesa, saj jih je enačil z enim avtomobilom, pa kljub temu. Prva parkirnina, ki smo jo kadar koli plačali za kolo.

Armenska pokrajina je postajala vedno bolj razgibana. Povzpeli smo se na planoto na 2100 metrov nadmorske višine in se od tam več kot 20 kilometrov spuščali do Dilidžana. Oskrbeli smo se z vodo in živili. Vedeli smo namreč, da kar kakšnih 100 kilometrov ne bo večjih naselij. Proti večeru smo se med vožnjo po rečni dolini ustavili v manjši okrepčevalnici ob reki. Takoj smo se zadebatirali s šefom, ki nam je pripovedoval o tem in onem ter nam celo ponudil, da zastonj prespimo pri njem doma. Rajši smo se odločili za šotorjenje ob reki, saj se je to zdelo precej bolj enostavno in priročno. Poslovili smo se že zvečer, saj mu zgodnje vstajanje baje nič kaj preveč ne diši, mi pa smo ob osmih že krenili naprej.

Enajsti dan popotovanja smo zapustili Armenijo. Razen formalnosti na meji nismo imeli nobenih zapletov, zato smo se zadovoljni podali na zdaj že "domač" teren proti Tbilisiju. Hostel je bil po večdnevnem kolesarjenju po vročini ponovno pravi balzam za duha in telo. Ker smo imeli na voljo skoraj cel dan, smo se odločili z maršrutko odpeljati proti vzhodu, do Sagareja, kjer smo si obetali možnost ogleda vinske kleti s pokušino. Tako so nas podučili tudi na infotočki v Tbilisiju, vendar smo se vrnili razočarani, zgolj s popitim pivom. Bolj kot smo se pogovarjali z domačini, bolj se je zdelo, da vse vinske poti vodijo v Telavi, prestolnico najbolj vinske dežele Kaheti, do koder pa bi nam zmanjkalo časa, saj je bilo že pozno popoldne.

Matej je imel predčasno letalo za Moskvo, kjer začasno biva in dela. Pospremili smo ga na letališče, mu pomagali s pripravo kolesa in prtljage ter se poslovili. Z Radom in Davidom pa smo se s kolesi podali še proti zadnjemu cilju svojega popotovanja, mestu Batumi, turistični meki ob Črnem morju. Iz Kutaisija do morja vodi ravninska cesta, po kateri se odvija tudi večina tovornega prometa iz pristanišča Poti, zato smo se raje podali v hribe in se ji izognili.

Vožnja po obrobju je bistveno bolj doživeta, manj stresna in predvsem polna lepih razgledov, neokrnjene narave in prijaznih domačinov. Prav lepo je bilo vsake toliko časa poležati v kakšni senci in zgolj ob žvrgolenju ptic in zvoku narave oddremati kitico. Po dobrih 100 kilometrih smo prispeli v gruzijsko obmorsko letovišče, ki ima čisto vse, kar premorejo zahodna letovišča. Hotele Hilton, Kempinski, Radisson, Marriott in nekatere druge iz najbolj prestižnih verig. Pohvali se lahko z več kilometri plaže, kolesarsko stezo vzdolž sprehajališča, javnim sistemom izposoje koles, prestižnimi stolpnicami, vodnim parkom, diskotekami, klubi in še marsičem. Noč je bila živahna kot še nikjer. Dragi avtomobili, večerne toalete, množice ljudi in glasna glasba od vsepovsod. Površine in trgi ob morju so bili zelo lepo urejeni, kar je bilo še posebej lepo videti podnevi.

Rado se je s kolesom želel zapeljati čez mostiček nad vodnjakom, vendar mu je bližnji varnostnik to takoj preprečil. Z bliščem pa so seveda drugačne tudi cene. Cena kave je marsikje presegala portoroške, vendar sta jo ambient lokalov in postrežba v celoti odtehtata.

Tudi sami smo si seveda privoščili kopanje, poležavanje in počitek. Zapeljali smo se tudi z velikim kolesom, od koder je bil lep pogled na osrednji del mesta, zmanjkalo pa nam je časa za vožnjo z gondolo do bližnjega hriba. Pozno popoldne nas je maršrutka zapeljala do letališča, kjer smo šli skozi ritual priprave prtljage in sredi noči odpotovali do Budimpešte.

Opoldne smo imeli vlak proti Ljubljani in potovanje zaključili proti večeru. 8-urna vožnja z vlakom je bila ravno prav dolga, da smo uspeli strniti misli in poklepetati o številnih anekdotah in pripetljajih.

Vtise iz doživetega popotovanja bomo zbirali še kar nekaj časa, vendar, če strnem, so nas najbolj presenetili ljudje. Zdijo se zadovoljnejši od zahodnega slehernika, ob razmerah, ki se nam zdijo nemogoče. Prav paradoksalno je, kako so od države pozabljeni ljudje najprijaznejši, kako so revni pripravljeni dajati največ in so najbolj solidarni, kako so razdvojeni in razseljeni hkrati tudi najbolj povezani in kako so bili vsi po vrsti pripravljeni pomagati.

Vsem je bil skupen lesk v očeh, iskrenost in naravnost, ki pri nas izginja. Spoznati te ljudi je bil zato pravi privilegij in balzam za zahodni individualizem, odtujenost, materialno izobilje, obsedenost z lastnino in delitvijo na tvoje in moje. Verjetno imajo srečo, da televizija, reklamni panoji in ostala zahodna propaganda ne sežejo do njihovih domov, zato še vedno predvsem živijo življenje in uživajo v vsakdanjih, preprostih stvareh.

Tekst: Goran Sambt
Popotniki, fotografije: Matej Kramberger, Rado Trifković, David Hrovat