vi teden aprila glavno mesto Južne Koreje, Seul, v očeh turistov ni kazalo nobenih znakov vojnega stanja, poostrene varnosti ali kakor koli motenega vsakdanjega življenja. Tudi obisk meje s Severno Korejo je bil mogoč, a se zanj nisem odločila.

Čeprav uradna obvestila za javnost pričajo o resnih možnostih napada na Južno Korejo, ni videti, da bi se Južnokorejci zaradi tega preveč vznemirjali. To seveda nikakor ne pomeni, da vojnih napovedi ne velja jemati resno - ravno nasprotno, vsakršno "provociranje" zdaj ni na mestu, kajti Severna Koreja je že vrsto let poznana kot država, ki je živ dokaz, kako daleč v osrčje ekstremizma gre lahko komunistični režim.

"Gangnam Style" se ne da motiti
Poslovni del Seula, poznan kot Gangnam, o katerem ve mnogo ljudi le to, da je korejski raper PSY napisal pesem za najbolj gledan video vseh časov, je tudi v času vojne napovedi deloval povsem vsakdanje. Promet je potekal nemoteno, poslovneži, nočno življenje in vse drugo je delovalo v utečenem in urejenem ritmu, kot je za Gangnam pričakovati. Treba je povedati, da je Gangnam resnično drugačen od preostalega dela Seula, kajti gre za načrtno ustvarjeno poslovno četrt, kjer se ti zvrti od zelo sodobnih steklenih arhitekturnih eksperimentov, urejenih poslovnežev, Samsungovih proizvodov, izjemno čistih (spoliranih) in prestižnih avtomobilov (predvsem Kia in Hyundai, kajti Južnokorejci so glede uporabe svojih izdelkov veliki domoljubi).

Ne boste verjeli, PSY-ju v čast je postavljena tudi skulptura Gangnam Style, namenjena fotografiranju turistov. Sicer pa v Gangnamu skorajda ni družinskega življenja, prej najdejo tam zatočišče modni navdušenci, poslovneži, ljubitelji karaok, izvrstne tradicionalne korejske hrane, tako jedi v številnih restavracijah kot ulične hrane. Trgovine z obleko, čevlji, nakitom, slaščicami, mobilnimi napravami in vsem drugim so najbolj skoncentrirane v prostoru podzemnih železnic, kar velja na splošno za vso Južno Korejo, a ravno na podzemni z imenom Gangnam so šli najdlje. Cene hrane so sicer v primerjavi z našimi - kljub statusu prestiža, ki ga Gangnam ima - občutno nižje, tudi prevoz s podzemno je izredno poceni.

Bukčon: zaprt pas, policijska varnost - verjetno videno naključno
Edina stvar, ki bi morda lahko pričala o tem, da se "nekaj dogaja" oz. se resno sestankuje, je bil več ur zaprt del ceste v Bučeonu, ki ga je spremljala poostrena policijska varnost. A najverjetneje nima to nič opraviti z uradno vojno napovedjo, kajti na prvi pogled je bila zapora videti kot prevoz predstavnikov v vozilih za spremstvo.

Domačini "navajeni" groženj Severne Koreje
Kljub zelo slabemu znanju angleščine je bilo ob stiku in pogovorih z domačini mogoče zaznati, da imajo Južnokorejci trdo kožo in da jih uradne napovedi (vsaj navzven in v očeh turistov) ne presenečajo. Če pogledamo dejstvo, da je huda korejska vojna potekala med letoma 1950 in 1953, se nato končala s premirjem, mirovnega sporazuma pa obe Koreji vse do danes nista podpisali, je to nekoliko lažje razumeti in je morda celo pričakovano. V prvih dneh letošnjega aprila so se napovedi ponovno uradno "obudile", a tehnično gledano sta Severna in Južna Koreja v vojni že zadnjih 60 let. Kljub temu je treba upoštevati nepredvidljivost strogo komunistične Severne Koreje, česar se Južnokorejci najverjetneje še kako zavedajo.

Poglejmo še malce v korejsko kulturo
Glede kulinarike se bodo Južne Koreje razveselili vsi ljubitelji pekoče in izredno zdrave hrane. Njihove juhe, podobne našim enolončnicam, z ogromno različne zelenjave, riževih rezancev, mesa ali morskih sadežev so že v osnovi precej pekoče. Zelenjavne priloge so malce manj pekoče, povsem nepekoči so le riž, sojini kalčki, listi zelene solate, na žaru pečene ribe in druge priloge, sicer pa velja pravilo, da je vsaka jed vsaj malce pekoča. Slaščice so pretežno iz riževe moke, zelo nesladkane za naš okus in polnjene z malce medu ali celo rdečim fižolom, ki ga Južnokorejci očitno nadvse obožujejo, saj ga je mogoče zaslediti na vsakem koraku.

Obvezna priloga je kimchi (kimči), ki je mešanica fermentirane zelenjave (zelje, redkvica, mlada čebula, kumarice). Po okusu in vonju zelo spominja na naše kislo zelje, le da je začinjen s čilijem in narezan na večje koščke. Sicer pa Južnokorejci, podobno kot drugi Azijci, v prehrani ne uporabljajo mleka živalskega izvora, tudi mlečnih izdelkov ni bilo zaslediti prav nikjer, razen v supermarketih. Poudarek dajejo sveži in fermentirani zelenjavi, ribam in sploh vsej morski hrani, njihova značilnost so tudi restavracije s plinskim žarom, kjer si gost glavno jed na mizi speče sam.
Delovnik traja dobesedno ves dan
Lahko bi rekli, da so Južnokorejci svojo uspešnost in poslovno plat življenja raztegnili na vsaj 10 ur dnevno, če ne še več. Nič posebnega se jim ne zdi, da so v službi od devete ure zjutraj pa (vsaj) do sedme ure zvečer. Kratke in stresne delovnike so torej zamenjali za daljše in nekoliko bolj umirjene v primerjavi z evropskimi ali ameriškimi. Tudi trgovine in restavracije najbolj zaživijo od sedme ure zvečer do zgodnjih jutranjih ur.

Obvezna oprema vsakega Južnokorejca pa je seveda Samsungov telefon z ogromnim zaslonom. Mlajša generacija se v šoli že uči angleško, sicer pa so pri znanju tujih jezikov (razen kitajščine) zelo okorni, zato se (slovenskemu) turistu najbolj obrestuje komunikacija v slogu "point it" (pokaži).

Mesti Seul in Inčeon sta presenetljivo čisti. Sicer ne moreta iz svoje azijske kože, kjer vidimo vrečke smeti kar ob cesti, a kljub temu lahko rečemo, da v povprečju kakšne grozljive umazanosti ni. Za socialno pomoč je očitno dobro poskrbljeno, saj lahko brezdomce, vsaj na prvi pogled, preštejemo na prste ene roke. Hrana je poceni (da se preživeti že za okrog pet evrov na dan), precej stanovanjskih četrti so zgradila južnokorejska podjetja, javni prevoz je izredno poceni.