Sam imam do verstev določeno distanco, zato me ne smete jemati resno, kljub temu pa mislim, da Tibetanci s svojo pobožnostjo precej pretiravajo.

Življenje budističnega meniha sestavljajo spanec, večurna hoja okoli svetišč, molitev in - prosjačenje. Molitev se lahko združi s sprehodom. To pomeni, da se s sklenjenima rokama najprej dotaknejo glave in nato prsi. Sledi počep, ki preide v ležanje na trebuhu. Končno potegnejo noge h glavi in vstanejo. V tem posnemanju črva so sposobni laziti naokrog cele popoldneve. Dandanes pa morajo menihi najti še čas za štetje podarjenega denarja.

Narava je tako lepa!
Turkizna jezera, obkrožena s sedemtisočaki, ne zahtevajo plačila petih juanov, da jih gledaš. In gledaš jih lahko ure in ure. Zaradi višine za kaj drugega tako ali tako nimaš energije. Vzpon na bližnji griček z boljšim razgledom traja namreč kakšno uro. Tudi nadmorska višina nad 3.500 metrov zna biti problematična. Najlepše pa je to, da je narava povsod: s snegom prekrite vrhove gora lahko vidiš iz Lase, pravljične reke, ki vijugajo med zelenimi pašniki, te pričakajo na poti z letališča, tibetansko kosmato govedo, ki se smuka skoraj povsod, pa doda le še piko na i k vtisu, da časovni stroj deluje in si se vrnil za nekaj stoletij nazaj, ko je bila planota še last nomadov.

Katja Jankovič in Marko Večko