Albert se je rodil leta 1990 v Barceloni. Pri petih letih so se začele njegove težave z zdravjem, zaradi katerih je velik del svojega otroštva preživel po bolnišnicah. Najprej je zbolel za mononukleozo, pozneje še za levkemijo. Zdaj na vozičku potuje po svetu in izpolnjuje svoje velike sanje. Svetovni popotnik je od 15. leta dalje. Na pot odhaja brez denarja, prtljage in sopotnikov.

V spodnjem pogovoru se je razgovoril o premagovanju ovir, ljubezni do potovanj in svoji življenjski filozofiji. Del te je tudi to, da smo ljudje med seboj prijatelji in se zato tikamo.

Kako se spominjaš svoje bolezni in kako si kot otrok sprejel to, da boš moral uporabljati invalidski voziček?
Pravzaprav na svoje zdravljenje in okrevanje nimam slabih spominov. V bolnišnici sem vse dneve bral ali igral videoigrice, dve stvari, ki ju naravnost obožujem. Poleg tega sem imel vedno družbo, tam so bili drugi otroci, s katerimi sem se igral, pa tudi moj oče je bil večino časa ob meni. Seveda sem sovražil igle in zbadanje, a če pogledam nazaj, izkušnja pravzaprav ni bila tako strašna. Morda zaradi sposobnosti, ki jo imaš kot otrok, da se prilagodiš stvarem in jih sprejmeš take, kot so. Z vozičkom pa sem imel še manj težav. Prvih nekaj mesecev res nisem bil tako spreten z njim, a sem se hitro naučil. Ko pa sem z njim lahko počel, kar sem hotel, o njem sploh nisem več razmišljal. Zame je nekaj tako postranskega, kot so za koga drugega očala.

Kdaj si začel sanjati o potovanjih? Katero je bilo tvoje prvo daljše potovanje?
Mislim, da sem o potovanjih sanjal, odkar pomnim. Zelo dobro se spominjam, kako sem pri petih letih Božička v pismu prosil za denar, in ne za igrače, češ da ga bom potreboval za potovanja, ko bom večji. Mislim, da je bila ta misel od nekdaj nekje v moji glavi ... Na svoje prvo daljše potovanju sem se odpravil po Italiji in Grčiji. V žepu sem imel sto evrov in vozovnico interrail za mesec dni. Vozovnica je hitro potekla, nekoliko pozneje je zmanjkalo tudi tistih sto evrov, a jaz se še nisem bil pripravljen vrniti ... In sem moral najti način, kako se premikati brez vlaka in brez denarja. Tako se je začelo moje štoparsko popotništvo s praznimi žepi.

Kako si prepričal svoje starše, da so te pri petnajstih letih pustili samega in skoraj brez denarja na tako dolgo potovanje?
Pravzaprav sploh ni bilo tako težko. Verjetno zato, ker sem ju na to pripravljal že deset let pred tem, tako da sta to pričakovala. Pa tudi zato, ker moji starši niso nikoli verjeli v prepovedovanje in avtoritativnost. Svojo vlogo pri vzgoji sta videla v tem, da mi svetujeta in me usmerjata, nato pa sem navsezadnje jaz tisti, ki se mora odločiti glede svojega življenja in za svoje odločitve sprejeti odgovornost. Jaz sem se odločil za potovanje.

Katere potovalne izkušnje so te najbolj obogatile?
Že zadnjih devet let skoraj brez premora potujem, zato na to ne morem odgovoriti. Potovanja zame niso izjema, temveč naravno stanje, v katerem živim, tako da je to vprašanje pravzaprav vprašanje o izkušnji, ki me je v vsem življenju najbolj obogatila. In niti sanja se mi ne, katera izmed tisočih in tisočih čudovitih izkušenj bi to lahko bila.

Kljub vsemu si s svojimi izkušnjami in mislimi napolnil kar dve knjigi, Svet na kolesih in Brez meja. Zakaj si napisal ti dve knjigi?
Mislim, da sem ju napisal predvsem zato, ker me je prešinilo, da bi komu moje izkušnje lahko koristile: če bi se en sam človek zato podal na potovanje ali vsaj dojel, da mu tega nič ne preprečuje, bi bil zadovoljen. Nisem pa opisal le svojih izkušenj, temveč sem v knjige hotel prenesti tudi občutke, ki te spremljajo, ko potuješ brez denarja: brezskrbnost, svoboda, prepuščanje neznanemu, odsotnost nadzora ... Poskušal sem tudi pojasniti vzroke, zakaj živim tako nenavadno in celo čudaško, zakaj sem se odpovedal razkošjem običajnega življenja, zakaj raje potujem z nahrbtnikom po vsej širjavi sveta. Hotel sem pojasniti, kaj počnem, zakaj to počnem, kakšni so moji življenjski cilji, čeprav ne vem, ali mi je uspelo. Vem pa, da je kar nekaj ljudi premagalo svoje strahove tudi s tema dvema mojima knjigama ter se prepustilo potovalni brezskrbnosti. In to me osrečuje.

Kakšna je torej tvoja življenjska filozofija in kaj je zate sreča, o kateri pišeš in govoriš?
Na to vprašanje ti bom zelo težko na kratko odgovoril. No, naj poskusim. Svojo življenjsko filozofijo sem poimenoval kar SREČIZEM. Temeljna ideja gre nekako takole: Vse v življenju je tako ali drugače usmerjeno v željo, da bi povečali užitek in zmanjšali bolečino. Vse, kar počnemo (učenje, igra, ljubezen ...), teži k zadovoljitvi užitka. In kot užitek razumem kakršno koli zadovoljitev, pa naj gre za telesno ali duševno. Tudi kadar delujemo, da bi izpolnili neka moralna oziroma etična načela, nas pri tem vodi užitek. Če počnemo nekaj, kar menimo, da je "slabo", potem nam to povzroča slab občutek, celo bolečino. Če pa počnemo nekaj, kar imamo za "dobro", nam to prinaša zadovoljstvo. Konec koncev je torej cilj vsega, kar počnemo, pa naj to hočemo ali ne, iskanje užitka. Kadar ta občutek užitka traja dlje časa, ga poimenujemo sreča, mir, osebna izpopolnitev. Sam razmišljam takole: če pri vsem, kar počnem, težim k srečnosti, potem je najboljše, da racionalno razmislim o tem, kaj me zares osrečuje, in se ne prepuščam le neki navidezni intuiciji. Z drugimi besedami: namesto da se sprijaznim s kolikor toliko dobrim "životarjenjem" ter svojo srečo prepuščam naključjem in okoliščinam, raje stvari vzamem v svoje roke in razmislim o tem, kako biti čim srečnejši glede na trenutno dane okoliščine. In to nato tudi uresničim.

Se ti ne zdi utopično, da bi ljudje kar naenkrat pretrgali vse vezi in zaživeli drugače?
Večina ljudi se nikoli resno ne zamisli nad tem, temveč se prilagodi životarjenju v skladu s pravili družbe, v kateri so se rodili. Težava pa je v tem, da ima le redkokdo srečo, da se rodi v okolju, ki mu popolnoma ustreza. Poglejmo našo, zahodno civilizacijo. Slog zahodnjaškega življenja je ustaljen, a kaj, če ti tak način življenja ne ustreza? Kaj, če bi raje živel kot nomadska mongolska družina? Prav tako ni rečeno, da vsakemu ustreza monogamni način življenja. In zelo verjetno je, da marsikoga priklenjenost na lastnino omejuje in duši. A ljudje o teh stvareh ne razmišljajo pogosto, prilagodijo se svojemu okolju in se s tem odrečejo možnosti, da bi bili tako srečni, kot bi lahko bili. Ljudje se prepuščajo, da jih zanaša, in se po občutku zaganjajo v različne smeri oziroma izpolnjujejo ustaljene vzorce vedenja.

Kaj je torej bistvo tvojega SREČIZMA?
Ključ moje življenjske filozofije je naslednji: biti srečen je moja racionalna izbira. Zato sem izkusil toliko različnih načinov življenja, zato sem se znebil predsodkov, ki mi jih je ob rojstvu vcepila družba, zato zdaj živim, kot živim. Če potujem, je to zato, ker me to osrečuje. Če živim brez denarja, če ne verjamem v lastnino, če sem nereligiozen, če se nikoli ne razjezim, če sem vedno zadovoljen ..., je to zato, ker sem izkusil alternative, in me moj način življenja veliko bolj osrečuje. Vidite, ideja je pravzaprav popolnoma preprosta! (smeh)

Trenutno si v Južni Ameriki. Kam te bo naprej vodila tvoja pot?
Ja, za mano je spust po Amazonki, po kateri sem prišel do brazilske obale. Zdaj nameravam poiskati način, da bi se vrnil v Afriko ali Evropo, tam pa bom verjetno šel še kam naprej. Rad bi preštopal Afriko od Egipta do Južnoafriške republike, in to po vzhodni obali, pa ne vem še, kako bi to naredil. Zagotovo pa se ne bom ustavil. Potoval bom naprej.

Si se na svojih potovanjih kdaj ustavil tudi v Sloveniji?
Seveda sem se! Vsaj petkrat sem bil pri vas. Slovenija mi je všeč, čeprav gre pač za evropsko državo. To pomeni, da je vpliv zahodnjaškega načina življenja zelo močan. Tako kot na Japonskem, v ZDA ali kjer koli po Evropi tudi v Sloveniji ljudje živijo v večjem strahu kot v veliki večini tistega dela sveta, ki ni "pozahodnjačen", tako da je tudi veliko teže potovati brez denarja, kot to počnem jaz. Na Zahodu so odtujenost in nezaupljivost med tujci ter seveda individualizem veliko močnejši kot na primer na Vzhodu ali v Latinski Ameriki. A vseeno so bili ljudje v Sloveniji do mene prijazni. Pri vas sem celo pel na nekem koncertu in splezal na streho neke knjižnice.

In še za slovo – srečno pot, Albert!
Enako tudi vsem vam! Bodite srečni!
Veronika Rot