Po vzponu čez bazaltne skale sedimo na robu globokega prepada, malicamo doma narejene palačinke in srkamo sladek črni čaj ter zremo na "Grand Canyon brez turistov", kot se je izrazil nekdo.
Pred nami se raztezajo orjaški skladi skal, za katerimi zahaja rožnato sonce, medtem ko se po dnu soteske vije pritok Modrega Nila.
Vir dohodka za revne družine
Tu nismo bili le zaradi razgleda, ampak smo v Etiopiji preizkušali novo pohodno turo od vasi do vasi, ki jo organizira Village Ways. Ti manjše skupine odpeljejo v samotna in relativno spregledana območja te afriške države. Cilj je zagotoviti nov vir dohodka za revne kmečke skupnosti, a na način, ki poveličuje lokalno kulturo, namesto da bi jo poteptal, kot se navadno dogaja z organiziranimi potovanji. Denar turistov pomaga tem skupnostim postati bolj samozadostne.
Zveni zelo častno, a za pohodnike, ki iščejo zgolj nove poti, tovrstne počitnice prinašajo predvsem še neodkrite pokrajine, neokrnjene od množičnega (treking) turizma. In za državo, ki jo tako pogosto povezujemo s podobami lakote in revščine, pomeni tudi dobrodošel poskus, bolj izpostaviti njene prave značilnosti.

Med cerkvami in cvetočimi akacijami
Village Ways deluje s krajevno popotniško organizacijo, njihovi itinerariji pa so zelo prilagodljivi, tako da si lahko izberete toliko hoje, kot si je želite. Naša skupina je bila razdeljena na dva dela države: tri dneve trekinga v Meketu, severno od Adis Ababe, in dva dni hoje v Tigrayu. Tu Village Ways gradi štiri kamnite komplekse v tamkajšnjem slogu. Na poti so postanki v nekaterih bolj znanih etiopskih znamenitostih.
Naša prva postaja je bil Gondar, mesto v severozahodni Etiopiji, ki se ponaša z neskladno mešanico arhitekture art decoja (dediščina poznih 30. let, ko je bil tu italijanski administrativni center) in starimi arheološkimi najdišči. V lenobnem jutru hitimo mimo akacij, osličkov in ljudi, napotenih na tržnico. Naš cilj je bil videti 80 aneglov, naslikanih na strop cerkve Debra Berhan Selassie, pa tudi Kraljevo ogrado, izjemno zbirko palač iz 17. stoletja. V gondarskih barih lahko tudi vidite tisti sloviti etiopski ples Eskesta, pri katerem plesalci mečejo rame sem in tja, a je, ko ga izvajajo lokalci, videti tekoč in eleganten. Odsvetujemo, da to poskušate sami.

Brad Pitt? Dolgočasen.
Naslednje jutro se podamo na šesturno vožnjo do Filakita na začetek trekinga. Prah se dviga okoli našega minibusa, medtem ko se vozimo mimo orjaških vulkanskih formacij, gozdov in polj od sonca požganega pridelka. Pešpot nas vodi mimo okroglih cerkva in zbitih polj. Po nekaj urah dosežemo Mequat Mariam in dramatično okoliško pokrajino. Temu prištejte še staro kulturo Amhare, pavijane in mrhovinarje po drevesih in Etiopija postane popoln paket.
Projekt Village Waysa je potreboval nekaj let, da je stekel, saj so bili tukajšnji vaščani sprva sumničavi. A kmalu so odkrili, da turisti pomenijo denar. Enkrat je prišel celo Brad Pitt – a domačini niso bili pretirano impresionirani. "Dolgočasen je bil," zašepeta eden od njih. "Zgodaj je šel v posteljo." Zdaj gre čez Mequat Mariam v visoki sezoni (oktober - december) do 50 turistov na teden. Nenadoma so nekoč izključno kmetijsko orientirani domačini polni načrtov - radi bi elektriko, cesto, šolo …
Slapovi in pečine
V nadaljevanju trekinga se vse to zdi kot neki drug svet. Pot pelje po robu previsa, mimo starih oljk, dišečih nasadov evkaliptusa in na pol zapuščenih vasic. Prečkamo preriji podoben travnik, nad katerim krožijo metulji, dečki priganjajo drobnico, možje pa orjejo z voli. Ob visokem slapu se ustavimo za "injero" (orjaške palačinke z lečo, obaro in zelenjavo). Od tu pot vodi navzgor mimo divjega timijana, živo modrih evkaliptusov in oranžnih blatnih zidov do najvišje točke poti (3.000 metrov), od koder se ponujajo še bolj dramatični razgledi. Če se vse to zdi za turista idilično, pa kmalu dobimo realno sliko, ko srečamo majhni deklici, ki vlečeta 20-kilogramske kante vode po hribu navzgor. Najbližji vodnjak je od vasi oddaljen 30 minut.
V Wajeli nas zbudi ptičje petje, pasji lajež in otroški smeh pred pragom naše koče. Pokrajina je tu sicer manj veličastna, zato pa je občutek domačnosti toliko večji. Iz Wajele hodimo do Aterowa, nato pa po strmini navzdol po pobočjih, preraslih z violičnimi cvetlicami, do soteske Metaya z bučečim slapom in laguno na koncu poti. V džungli nasproti vode se je po krošnjah podila družina pavijanov in nonšalantno skakala po naravnem zelenem poligonu.
Alica v čudežni deželi
Naslednji postanek: Lalibela, ki je s svojo zbirko v skalo zidanih cerkva iz 12. stoletja ena najbolj priljubljenih destinacij v Etiopiji. Skozi majcena kamnita okna je prosevala sončna svetloba na v skalo vklesane oboke in ni bilo težko razumeti, zakaj ima Etiopija tako mistično privlačnost. Povsod vas pričaka mešanica poznanega in eksotičnega in celo v Lalibeli, ki spominja na Alico v čudežni deželi, se zdi povsem naravno, da uporabljajo julijanski koledar, da uro nastavljajo po zori, ne po polnoči, da je sveti Frančišek upodobljen z leopardi namesto s pticami in da ljudje trdijo, da je kraljeva družina potomci Kraljice iz Shebe.
Pokrajina okoli Tigrayana je bolj divja, bolj neizprosna od tiste v Meketu: Na Jurski park spominjajoča panorama visokih rdečih klifov in orjaških kaktusov je posejana z v skalo vsekanimi cerkvami, a problemi in izzivi ostajajo podobni. "Moje sanje so, da bo Etiopija postala znana po tem tipu turizma," pove naš vodič na poti nazaj v Adis Ababa. Sodeč po načih neverjetnih izkušnjah, ima vse možnosti.