Pravijo, da zna biti slabo vreme vse od oktobra do maja, kar pomeni, da se mesto odene v sivino in v nedogled prši ali dežuje, zato dežnike prodajajo tudi na avtomatih.

Letošnja zima je bila bolj mila, zato je ljubiteljem športnih dejavnosti v mestu omogočala veliko najrazličnejših dejavnosti na prostem, v višjih predelih pa je bilo dovolj snega za smučanje in deskanje.

V kanadskem obalnem mestu Vancouvru je za prvotni ogled znamenitosti zagotovo dovolj, če tukaj bivamo le en teden, kolikor nam dopuščajo zimske šolske počitnice. Seveda smo v raziskovanje mesta vključili še obisk sorodnikov, čeprav se je ob prestopu meje uslužbenec na carini čudil, da bomo v Kanadi le teden dni, vendar je na srečo razumel, da se je po tednu dni dopusta pač treba vrniti na delo. Sicer pa drži, da je čas mnogokrat odvisen tudi od tega, kaj si človek zada kot cilj ogledovanja in raziskovanja.

Mondeno olimpijsko naselje vabi
Za Slovence so zagotovo zmeraj privlačne planine, zato si je že prvi dan veljalo ogledati olimpijsko naselje Whistler, ki je od samega mesta oddaljeno dobri dve uri avtomobilske vožnje. Po prihodu so nam v očeh zasijale s snegom pokrite smučarske proge. V osrčju naselja pa je zraslo pravo mondeno središče, ki obiskovalcu ponuja blago najrazličnejših znamk, hkrati pa veliko gostiln in restavracij z bogato ponudbo hrane. Sicer pa je bilo opaziti, da med vsemi dragimi rečmi ponujajo brezplačno drsanje, hkrati pa imajo za neuke na voljo tudi plastične opore, s pomočjo katerih se bodo tega športa lažje in hitreje naučili. Zanimivo je, da se po drsalni površini gibajo tudi mlade matere z otroki v vozičkih … in prepričani smo bili, da bi bilo to v Sloveniji zagotovo prepovedano. Sicer je bilo opaziti, da skorajda v vsaki gostilnici na TV-jih predvajajo hokej, kanadski najljubši šport.

Ko smo se vračali proti parkirišču, pa ni bilo mogoče kakšnemu šele prispelemu človeku odstopiti parkirnega listka, saj ga domačini ne potrebujejo. V parkirni avtomat namreč dajo za določen čas določeno vsoto kovancev in vtipkajo registrsko številko svojega avtomobila. Parkiranje pa je treba poravnati od devete dopoldne do desetih zvečer.

Prečkanje visečega mostu tako in drugače
Mnogi turisti se na ogled ene izmed zanimivosti podajo tudi v park z izvirnim poimenovanjem Capilano Suspension Bridge Park, za katerega odštejejo na osebo 40 kanadskih dolarjev. Temu se da tudi izogniti. Izletnik se lahko poda v sorodni Lynn Canyon Park, kjer lahko s prečkanjem visečega mostu popolnoma brezplačno doživi prav enak adrenalinski podvig. Semkaj pa na svež zrak, sprehod s psom ali/in rekreacijo prihajajo tudi domačini. Zanimivo je bilo opaziti in slišati, da domačini na vsako klop v parku vgravirajo ime pokojnega in njegov moto oziroma najljubši stavek, ki velja kot sporočilo popotnikom oziroma mimoidočim. V Vancouvru pa se da pogledati tudi Stanley Park, kjer si lahko popotnik ogleda znamenite indijanske toteme, stopi v akvarij ali pa se zgolj sprehodi po lepo urejenih poteh, kjer se mu kaj hitro na ogled postavijo domače race ali pa nič kaj boječe veverice.

Zanimiva in poučna doživetja pripravljajo v akvariju, kjer si npr. vodnik nadene kuharsko čepico, v roke vzame jedilni list in z njega prebere ime ribe, obiskovalci pa jo morajo prepoznati in pokazati. Med tem v akvariju med ribami plava tudi uslužbenka, ki v vodi lovi omenjene ribe in jih predstavi obiskovalcem. Nadvse poučno in privlačno, zabavali in uganjevali so tako odrasli kot tudi otroci.

Polet čez Kanado
V osrčju mesta velja obiskati Gasttown, kjer je veliko trgovinic s spominki, hkrati pa se turisti množično fotografijo ob zanimivi parni uri. Nedaleč stran je Canada Center, pristanišče, ki obiskovalcu med drugim ponuja tudi multimedijski prelet kanadske države Fly over Canada. Če pa je prišlek tam ob kitajskem prestopu v novo leto, pa lahko doživi tudi polet čez Kitajsko. Omeniti velja, da je to enkratno in posebno doživetje, kjer človeka prevzame občutek, da se je pravkar dotaknil morja ali da stoji na ledenih vrhovih gora … ali da se dotika Niagarskih slapov … in se ob pihljanju rahle sapice vetra in kapljičnega pršenja tudi prijetno ohladi.

Velja pa se z ladjico popeljati tudi na Granville Island, ki pravzaprav ni otok, ampak polotok, kamor zapeljejo tudi avtomobili. Nekoč je slovel kot prostor, kjer je stalo veliko tovarn, danes pa tukaj stoji le še cementarna. Razmahnilo se je veliko najrazličnejših malih obrti in umetnosti. Obiskovalec si lahko hkrati ogleda trgovinico z izdelki, kot delavnico, kjer le-ti nastajajo. Sicer pa je privlačno zaviti še na tukajšnjo tržnico, ki ponuja poleg mesa, rib in morskih sadežev, sadja in zelenjave, tudi surovo ali že pripravljeno hrano. V neposredni bližini je tudi manjši pristaniški prostor, kjer popravljajo in barvajo najrazličnejša manjša plovila … vonj barv pa se z vetrom širi daleč naokrog.

Pot nas je popeljala tudi čez kitajsko četrt mesta, kjer je veliko brezdomcev. Privlačen je park Sun Yat Sen, urejen po kitajskem vzoru, izpred katerega je podoba dr. Sun Yat Sena, ki ga je tudi oblikoval. Nekaj kilometrov iz strogega središča mesta stoji UBC-center, univerzitetno središče, v okviru katerega je tudi antropološki muzej, v katerem se je med drugim mogoče poučiti o zgodovini in umetnosti indijanskih totemov. Ob tem naj omenim, da je bilo zanimivo videti stare šolske avtobuse, za katere smo sprva mislili, da so le na ogled, vendar smo opazili, da se še vedno uporabljajo. Ob vsem lepem in doživetem se je ob vrnitvi na glavno mestno ulico Robson Street veljalo posladkati v tamkajšnji slaščičarni, ki slovi po palačinkah, polnjenih z banano in nutelo. Ni kaj. Res je, da si jih lahko pripravimo tudi doma, a so drugje seveda boljše. In res je, da je ostalo še veliko neraziskanega, a naj kaj ostane tudi za morebitni ponovni obisk.