55-letni Dolenjec velja za enega najbolj znanih slovenskih popotnikov, ki je najprej na pot odhajal sam, nato z motorjem z ženo Romano, pozneje pa še z otroki. Zaradi izkušenj, ugleda in poznanstev se je odločil ustanoviti tudi svoj klub popotnikov, s katerim vse, ki si želijo, vodi po plemenskih poteh Azije in Afrike. Pravi, da je najbolj srečen, ko se s potovanja vrne domov. A druga največja sreča zanj je, ko od doma znova odide na pot.

Šerugo je MMC ujel na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani, kjer je predstavljal svoje delo in bil kot vedno takoj pripravljen na pogovor.

Znani ste kot svetovni popotnik, zanima pa me, kako dobro poznate Slovenijo? Imate kakšen skriti kotiček, v katerega se vedno znova vračate?
Slovenijo glede na slovensko povprečje kar dobro poznam. Je pa res, da glede na to, koliko poznam svet, bi ljudje lahko mislili, da sem tudi Slovenijo že vso prehodil in prelazil, kar pa ni res. Skriti kotiček imam na Dolenjskem, pod Gorjanci. Tam so moje korenine, tam sem na kmetih tudi "gor rastel", zato sem družinsko zidanico predelal v hišo, v katero se z vsakim letom vedno raje vračam. Tako da lahko rečem, da se korenine vse bolj nazaj spuščajo, k svojim začetkom.

Kako predstavite Slovenijo v svetu? Z besedami "majhna in lepa" ali ste kaj bolj inovativni?
Vedno z velikim veseljem rečem točno to, "small and beautiful" (majhna in lepa) - ker je absolutno res. A me še nekaj časa gledajo in se čudijo. Potem pa rečem: zraven Italije ... zraven Avstrije. Nato dodam že zraven Hrvaške, ker Hrvaško pač bolje poznajo zaradi vojne. Potem pa že približno vedo, kje smo. Kljub temu pa moram reči, da presenetljivo veliko ljudi danes po svetu za Slovenijo že ve, mogoče zaradi politikov, nogometašev.

Kdo je torej po vaših izkušnjah najbolj znani Slovenec na svetu?
Če grem na Filipine, potem je to Tina iz Big Brotherja (smeh). Včasih sem rekel, da prihajam iz Jugoslavije in oni so odvrnili: Aha, Tito. Danes rečem, da sem iz Slovenije, oni pa: Seveda, Tina, Tina! Pa seveda Zahovič, ki ga izgovorijo kot "Zahovik", njega tudi marsikje poznajo.

Od kod ste se nazadnje vrnili?
Pred enim mesecem sem prišel iz Indonezije, z otoka Borneo, na katerem sem en mesec odkrival nove poti. Zdaj pa odhajam na Filipine, v Namibijo, ponovno na Borneo, jeseni in pozimi pa bom spet vžgal tole "zverino" (motor, op. a.) za menoj in se z njo za nekaj mesecev odpeljal v Afriko.

Torej je motor v zadnjem času bolj redka izbira?
Da, saj večinoma svoje novinarsko delo kombiniram z avanturističnim turizmom, s katerim ljudi vozim po svojih zelo stranskih plemenskih poteh. To me veseli, hkrati pa mi pomeni tudi vir zaslužka. Za dušo pa so vmes še vedno poti, ki jih premagujem povsem zase. In nanje se običajno odpravim z motorjem.

Kakšni popotniki smo Slovenci, smo dovolj odprti do drugih kultur, ver, narodov?
Slovenci na splošno veljamo za dobre, zagrete popotnike. Glede na to, kako malo nas je, jih po svetu kar veliko srečujem. Ne morem sicer ocenjevati kar počez, skupine, ki jih jaz peljem, pa zelo dobro pripravim na to, kam gremo, kako se obnašati do ljudi in kako svojo odprtost prenašati naprej.

Je kakšna destinacija, na kateri še niste bili, ker vedno znova v zadnjem hipu izpade z vašega seznama?
Kot celina mi edina manjka Antarktika. To je kar pričakovano, saj me na splošno bolj privlačijo topli, južni kraji. Je pa res, da me ljudje pogosto sprašujejo, kam lahko sploh še grem, jaz pa jim vedno znova odgovorim: Ljudje dragi, še Slovenija je prevelika za eno samo življenje! Tako da bo veliko prej zmanjkalo mene kot pa sveta. S tem pa se ne obremenjujem, saj poznam čudovite kraje, v katere se vedno znova z veseljem rad vračam, prav nič pa nisem otožen zaradi tistih, ki mi bodo "zmanjkali" do konca te moje popotniške kariere.