Mesto, kjer ni očitnih restavracij, ki bi jih moral vsak pravi gurman nujno obiskati.

Ampak kje drugje še lahko vidite najboljše kuharske mojstre sveta, kako se mastijo z In and Out burgerji (bojda obvezen postanek po dolgi noči kockanja) in takosi (najbolj znan in presenetljivo odličen je El Gordo iz Tijuane) in pijejo aperol spritze v umetnih Benetkah?

Sorodna novica Lovoriko za najboljšo restavracijo na svetu dobila španska Disfrutar, tudi Hiša Franko je na seznamu

Morda ne širše deljeno mnenje med novinarji, ki pokrivamo svet visoke gastronomije, ampak Las Vegas je mesto, ustvarjeno za tovrstne podelitve.

Če so Američani dobri v čem, je to v velikopoteznosti. In sredna podelitev je bila vsekakor na visoki ravni, kar bi morali priznati tudi največji sovražniki mesta greha.

Iz zvočnikov je odmeval Frank Sinatra, pred enim od neštetih znakov Viva Las Vegas sta pozirala imitatorja Elvisa in Marilyn Monroe, gostje dogodka pa s(m)o tekmovale, katera bo nase navlekla več bleščic.

Stara šola (kiča)

Za razliko od Dubaja, ki se občasno primerja z Vegasom kot umetnim mestom sredi puščave, ima Vegas izrazit pridih stare šole, nostalgije za zlatimi časi, ko sta imela svoja stalna separeja v Golden Steerju, najstarejšem steakhousu v mestu, Sinatra in Dean Martin.

Sorodna novica Večerja v Nomi, 2. restavraciji sveta – od račjih možganov do srca severnega jelena

Jasno, naziv najstarejšega ima v Vegasu malce drugačen pomen kot na stari celini, letnica 1969 je tu častitljiva.

In da, kot v vsakem mestu blišča in visokih stav tudi tu velika imena iz kuharskega sveta odpirajo svoje izpostave, Thomas Keller, Jose Andres, Wolfgang Puck, Gordon Ramsey, Alain Ducasse, vsak v svojem imenitnem hotelu na slovitem vegaškem Stripu.

Hoteli, ki so vsi po vrsti videti kot odsluženi Disneyland, ki je videl boljše čase. Treasure Island na temo piratske ladje, Luxor, ki je vegaška replika Keopsove piramide in sfinge, Eifflov stolp, The Venitian z repliko zvonika s Trga svetega Marka in gondolami, ki delajo neumorne kroge po bazenu.

"Obvezen ogled. Naše vožnje z gondolo ponujajo očarljiv in romantičen spust po Canalu Grande v pristni beneški gondoli," obljubljajo na svoji strani.

Notranjost hotelov, vključno s sobami, je načrtno zasnovana tako, da obiskovalci izgubijo občutek, ali je dan ali noč, in še naprej kockajo. Iz istega razloga hotelske sobe nimajo kavnih avtomatov – da bi spravili goste iz sob v avle, kjer se kar bliska od vseh igralniških naprav.

Od striptiz barov do strelišč

Moj šofer z letališča do hotela je Kubanec iz New Jerseyja, ki suvereno brzi prek puščavske krajine, mimo oglasnih panojev za pravno pomoč za poškodbe, mimo spodbudnih sporočil, kako je Jezus rešitev, in mimo kampanj za uživanje marihuane.

Sorodna novica Central v Peruju: Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?

"Obožujem Las Vegas," mi odgovori voznik. Zakaj? Res, zakaj?

"Vreme. Vreme, več kot očitno," mi odgovori. Tisti dan se je živo srebro povzpelo nekje na 38 stopinj, napoved za naslednje dni se je gibala okoli 40. Ampak – "It's the dry heat," suha vročina je, kimajo vsi.

"Poglej, nedaleč proč imaš morje v Kaliforniji, potem imaš sneg v Utahu in puščavo v Arizoni – vse na dosegu roke," mi razlaga, medtem ko se voziva po Bulvarju Elvisa Presleyja.

Vse v Vegasu aludira na pop velikane nekih drugih časov, na čarovniške šove Davida Copperfielda (mar ni bil izobčen zaradi obtožb spolnih nadlegovanj? Morda veljajo v Vegasu drugačna pravila), istočasno pa jumbo plakati oglašujejo koncert Dipla in striperjev.

Letaki te vabijo v ta in oni striptiz bar, v "svetovno znani" Chicken bar, v "največjo prodajalno spominkov na svetu" in na – strelišče.

Mešani občutki glede lokacije

To je bila kulisa za letošnjo podelitev nagrad najboljšim restavracijam sveta, kulinaričnih kreacij, postreženih v gradovih v Švici, graščinah v Franciji, preurejenih cerkvah v Belgiji, luksuznih posestvih v Mehiki in samostanih v Italiji.

Najboljši kuharski mojstri sveta, velikani svetovne gastronomije, ki si jih zdaj namesto za štedilniki videl za igralnimi avtomati in mizami za blackjack.

Nekateri so popolnoma sprejeli dejstvo, da je podelitev nagrad tokrat na tako bizarni in nelogični lokaciji, več težav so imeli nekateri novinarji, ki so vihali nos in komaj čakali na najhitrejši mogoči izhod iz mesta, ki ga niso in niso mogli razumeti.

Ampak podelitev priznanj 50 najboljšim restavracijam sveta (World's 50 Best Restaurants) JE cirkus, JE igra in spretnost obvladovanja sistema. Na temo letošnjih nagrad je bilo spisanih kar nekaj pikrih člankov, večinoma v ameriških medijih, ki so morda letos prvič po sedmih letih, ko so podelitev nazadnje gostile ZDA, bili zares pozorni na dogodek.

Da so zmagovalci postali predvidljivi (drži), da gre za restavracije, ki ponujajo bolj "izkušnjo" kot pa dejansko slasten obrok (stvar razprave in okusov) in da projekt 50 Best, ki je nekoč predstavljal odličen antipol okostenelemu Michelinu, ni več alternativa, ampak elitistično onaniranje.

Ali je 50 Best še pred trendi?

Do neke mere to drži. 50 Best je nekoč za najboljšo restavracijo sveta večkrat zapored razglasil Nomo v Københavnu, kar je bilo vsekakor prelomno za čase, ko so Michelinove zvezdice še vedno narekovale klasične in precej zapete in dolgočasne restavracije.

50 Best je takrat namesto belih prtov in foie grasa in kaviarja in jastogov v beurre blanc omaki nagradil krožnike, ki so odražali letne čase in krajino, pa četudi je šlo, kot v Nominem primeru, včasih za lišaje in fermente iz morskih trav.

Sorodna novica "Dobrodošli v mojem šovu kaosa" – kako je videti najbolj nora restavracija Azije

Z odločitvijo leta 2019, da se iz igre umaknejo vsi pretekli zmagovalci, bi se moralo v teoriji razširiti nabor kandidatov za prvo mesto, a je namesto tega seznam postal predvidljiv – skoraj po pravilu lanski drugouvrščeni pristane na vrhu.

Letos je bil to Disfrutar iz Barcelone, ki je vsekakor restavracija na zelo visoki ravni in restavracija, za katero se večina poznavalcev strinja, da je odlična – le malo pa jih meni, da je to najboljša restavracija na svetu.

Disfrutar gradi na zapuščini El Bullija in Ferrana Adrie, se oklepa molekularne kuhinje, tekočega dušika in teatralnosti. Na četrtem mestu najdemo Diverxo iz Madrida, kjer vam streže kuharski mojster Dabiz Munoz z irokezo in iztegnjenim jezikom in vam na enem krožniku združi vse mogoče luksuzne sestavine.

Na osmem mestu je Alchemist, kjer je večerja zagotovo bolj predstava kot pa obed v pravem pomenu besede in kjer vas z dodelanim avdiovizualnim programom prepričajo v to, da spravite v usta metulje, gigantsko oko iz ribjih zrkel in "užitno" plastiko.

In na devetem je Gaggan v Bangkoku, kjer indijski mojster Gaggan Anand večer odpre z vzklikom "dobrodošli na moj šitšov", nato pa med predstavo postreže nekaj, kar predstavi kot "trajnostni podganji možgani" in vas pripravi, da ližete krožnik.

Sorodna novica Asador Etxebarri – restavracija z najtežje dosegljivo rezervacijo (in najdaljšim kosilom)

Znova – ne pretvarjajmo se, da Vegas ni dovolj subtilna lokacija za teater na krožnikih nekaterih od teh restavracij.

Kaj je popolni sistem?

Po drugi strani je drugouvrščeni Etxebarri iz Baskije tista restavracija, za katero nas bo več menilo, da je tako poseben kraj, da skoraj igra v svoji ligi, z minimalističnimi jedmi, kjer je v osredju izvrstna surovina, samo oplazena z ognjem miniaturne kuhinje, v kateri čara skrajno introvertirani kuharski mojster Victor Arguinzoniz.

Ampak Etxebarri ima skrajno specifičen sistem rezervacij (beri: rezervacijo je nemogoče dobiti) in ne vabi novinarjev na gastronomske ture, zato restavracije nekateri, ki glasujejo za seznam (teh je dobrih tisoč z vsega sveta), preprosto nikdar ne morejo obiskati.

Potem je tu še lobiranje in izmenjava glasov v posameznih regijah, pa nabor restavracij, ki nihajo od skrajno sofisticiranih s celo brigado kuharjev do malodane steakhousov, tako da je vsekakor res, da je celoten sistem 50 Best, če že ne zlomljen, pa vsaj nepopoln.

Po drugi strani pa, kateri sistem, ki temelji na subjektivnih okusih tako različnih narodov in kultur, navsezadnje je?