Ob vsakodnevnem naraščanju temperatur se je snežna meja pomaknila v visokogorje, ki tudi globoko v pomlad nudi zimsko kuliso. Grintovec je s svojimi 2558 metri nadmorske višine najvišji vrh Kamniško-Savinjske alpske verige, vzpon nanj pa po spodaj opisani poti, eden tehnično manj zahtevnih med vsemi pristopi na dvatisočake tega gorovja. Zaradi tega ne preseneča to, da se je prvi turist (ki ni šel na vrh zaradi divjadi, ovac ali koz), botanik Scopoli, nanj povzpel že davnega leta 1759, torej še preden je bil leta 1778 osvojen Triglav.

S svojo višino v tej gorski verigi precej izstopa, saj mu po tej plati skoraj parirata le še obe sosednji gori, Kočni in Skuta, zato nam vrh ponuja izjemno obsežen razgled. Pogled proti zahodu nam v jasnem vremenu ponudi Julijce in v ozadju celo Dolomite, na severu najvišje vrhove Avstrije v Visokih Turah, proti vzhodu pogled preleti osrednje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, na jugu pa se obzorje porazgubi nekje med prostranimi gozdovi Notranjske.

Z avtom do 900 metrov visoko
Običajen pristop v zimskih razmerah poteka iz doline reke Kamniške Bistrice, kamor se pripeljemo po cesti iz Kamnika. Parkira se lahko ob Domu v Kamniški Bistrici, kar nam pot podaljša za dobro uro, z avtom pa je mogoč dostop, po sicer slabši makadamski cesti, tudi do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrško sedlo v Koncu.

Začetna nadmorska višina v Koncu je 900 metrov, kar tehnični nezahtevnosti navkljub, zaradi velike višinske razlike, obeta izjemno naporen vzpon, ki ga v enem kosu zmore le telesno dobro pripravljen pohodnik. Od tod se pot odcepi levo navkreber, najprej položno, nato pa se strmina stalno stopnjuje. Dobro markirana pot skozi gozd je po navadi tudi dobro uhojena, zato orientacijskih težav v spodnjem delu ni pričakovati.

Ostra zima drevju ne prizanaša
Zaradi precejšnje strmine, ki v tem delu ne popušča, hitro pridobivamo nadmorsko višino. Po približno uri hoje pridemo nad gozdno mejo in odpre se nam pogled proti Kokrškemu sedlu. Številna porušena drevesa pričajo o krutosti zime na tem strmem pobočju. Območje pod Kokrškim sedlom, predvsem nad gozdom, je izjemno izpostavljeno snežnim plazovom, zato je vzpon po tej poti priporočljiv zgolj v primernih snežnih razmerah, ko je sneg dovolj preobražen.

Strmina tukaj od pohodnika terja uporabo cepina ali derez, saj lahko zaledenela površina povzroči dolg zdrs. Najhujša je ravno tik pod Sedlom. Ko tega dosežemo, pa se nam prvič odpre pogled na naš cilj. Na Sedlu leži Cojzova koča, ki v zimskem času sicer ni odprta, ima pa prenočišče v zimski sobi. Nadmorska višina Kokrškega sedla, ki je ime dobilo po dolini reke Kokre, ki se strmo spušča na drugo stran sedla, je 1793 metrov in nam daje vedeti, da smo v dobrih dveh urah hoje premagali približno polovico poti.

Cepin je nujen del opreme
Od tu se nam odpre pogled proti Storžiču (2132 m), smo pa se tudi na izhodišču za vzpon na Kalško goro (2047 m) in Kalški greben (2224 m). Nadaljujemo proti Grintovcu in po krajšem skalnem skoku se pot položi ter po ravnem prečimo snežišča, na katerih je tudi odcep proti Skuti. Usmerimo se levo in kmalu pridemo do vznožja novega strmega dela, ki vodi na Streho.

Streha je več sto metrov dolga ploskev, ki v enakomernem klancu vodi čisto na vrh. Obenem je to eden najnevarnejših odsekov, saj se strmina približno tridesetodstotnega naklona spodaj konča z globokim navpičnim padcem v dolino reke Kokre. Cepin, ki nam v primeru zdrsa pomaga pri ustavljanju na snežni površini, je tu pozimi nujni del opreme.

Dolga enakomerna strmina do vrha je tudi za najbolj pripravljene precejšen kondicijski izziv, sploh zaradi prisojne lege in posledično močnega sonca v lepem vremenu. Približno štiri ure zmerne hoje je torej treba, da osvojimo Grintovec, razgled pa v srcu vsakega pravega gornika več kot odtehta napor.

fotografije in besedilo: Urban Bera