temačen in šokanten, kot sta si ga zamislila režiser David Fincher in scenarist Andrew Kevin Walker. Tako konec kot tudi film sam sta se vpisala v filmsko zgodovino.

Pitt, takrat 32-letni zvezdnik še brez odličij, ki so mu jih začeli podeljevati šele po tem, ko je malce posivel, pridobil nekaj gubic ter se s svojimi izbirami vlog oddaljil od "moških okraskov", kot je bil v Thelmi in Louise, in utrdil status igralca, ki redko brcne v temo, je imel torej prav, da je vztrajal pri izvirnem koncu. Pa čeprav so pri studiu New Line Cinema na vse kriplje lobirali za manj drastičen, če ne že srečen konec.

Na koncu je zmagala ekipa in Sedem (Se7en) je obdržal svoj konec, mojstrsko posneto dobre štiri minute dolgo psihološko srhljivko, v katerem po Hitchcockovem vzoru trupla (v tem primeru odrezane glave žene Pittovega lika) nikdar ne vidimo, a bi napetost lahko rezal z nožem. "20 let pozneje, ima Sedem še vedno enega najšokantnejših koncev filmske zgodovine," so zapisali pri Entertainment Weeklyju ob obletnici.

Klasična premisa, nato pa obrat
Da, dve desetletji sta že minili od Sedmice, Hollywoodu pa v tem času še vedno ni uspelo postreči s filmom, ki bi v suspenzu in nepričakovanem koncu zares prekosil Fincherjevo mojstrovino. Ni je več, režiserjeva lanska ekranizacija romana Gillian Flynn, ne dosega Sedem, ki ga je režiser posnel pri samo 32 letih, filmski strokovnjaki pa ga še danes navajajo kot zgled dobro in učinkovito posnete srhljivke.

Premisa filma je klasična - hladnokrvnemu veteranskemu detektivu Somersetu (Morgan Freeman) dodelijo mladega vročekrvnega novinca Millsa (Brad Pitt), da bi skupaj ulovila serijskega morilca, ki si žrtve izbira po sedmih naglavnih grehih. Detektiva sledita namigom in truplom, ki jih za seboj pušča John Doe (Kevin Spacey), dokler se morilec dva greha pred koncem ne preda. Prvi od nepredvidljivih obratov.

Spacey, ki v Sedem, čeprav se njegovo ime ne pojavi na uradnih straneh filma, oblikuje zanj tipičen lik - arogantnega, inteligentnega in sprevrženega psihopata, ne tako zelo drugačnega od Franka Underwooda v Igri kart. Ko detektiva morilca primeta, jima ta obljubi, da bo razkril identiteto zadnjih dveh žrtev - eno je pokončala zavist, drugo pa jeza.

Washington še danes obžaluje
Ko v igro vstopi skrivnostna škatla - morilčev zadnji udarec - Fincher opusti klasično zasnovo srhljivke in stvari postavi na glavo. V Hollywoodu, tovarni srečnih koncev, se pač ni pričakovalo, da bo v škatli odrezana glava Millsove (noseče) žene (Pittovo takratno dekle Gwyneth Paltrow). Glave sicer nikdar ne vidimo, a v resnici je še učinkoviteje, če je ne. Ni bolj srhljivega kot tisto, kar se lahko porodi v gledalčevi domišljiji. Film je s svojim premišljenim in inteligentnim grajenjem napetosti do zadnjih, naelektrenih minut, podkrepljenih z zloveščo glasbeno podlago Howarda Shora, večji del že opravil.

Studiu se je zdel konec preradikalen in so pri Fincherju moledovali, naj se raje odloči za odrezano glavo detektivovega psa ali kaj podobnega. Za Denzla Washingtona je bil scenarij "pretemačen in čisto zlo", zato je vlogo Millsa, ki je šla nato Pittu, zavrnil. Odločitev še danes obžaluje - podobno kot Sylvester Stallone, ki so mu - naj se sliši še tako neverjetno - prav tako ponudili vlogo mlajšega detektiva. Zanimivo je, da je po drugi strani mesto režiserja zavrnil Guillermo del Toro, ki se, kot romantik, "ni mogel podpisati pod tako temačnim pogledom na svet". Pitt takih težav ni imel.

Glava ostane v škatli
"Rekel sem jim, da bom film posnel pod enim pogojem - da glava ostane v škatli. Napišite v pogodbo, da škatla z glavo ostaja v scenariju," se spominja Pitt pogajanj s studiem. "V bistvu je bil še drug pogoj - Mills mora na koncu ustreliti morilca. Mills ne ravna "po pameti", ampak iz strasti. Ko je bil film posnet, so mi seveda začeli prigovarjati, da bi bil Mills precej bolj junaški, če ne bi ustrelil Johna Doeja, glava v škatli pa je preveč vznemirjujoča. Mislili smo, da bi bilo morda bolje s pasjo glavo ...?"

Ni šlo čez. Pittovi obupani vzkliki "Kaj je v škatli?!", ko s pištolo meri na Doeja, so postali ena tistih ikoničnih filmskih krilatic, njegova usmrtitev morilca pa je izpolnila Doejev sprijeni načrt, s čimer je zmagal "zlobec" in ne junak. In zadnja dva greha? Millsovo ženo je pogubila Doejeva zavist - zavist nad Millsovim popolnim normalnim družinskim življenjem, Doeja pa Millsova nenadzorovana, impulzivna jeza, ko izve za ženino smrt. Ustvarjalci so povedali, da so potrebovali neki resnično grozljiv katalizator, ki bi sprožil ta zadnji naglavni greh. Zlikovec sicer umre, junak pa preživi, a John Doe še s svojo smrtjo dobi zadnjo besedo in dokaže, da v svetu pozitivnih sil - in nedolžnosti - ni.

Konec kot vrhunec gradnje suspenza
"Če bi spremenili konec, bi odstranili samo bistvo zgodbe," je za EW povedal Walker, v času snemanja povsem neznani scenarist, ki je le stežka prodal svoj scenarij v Hollywoodu. "Ko so gledalci končno v zadnjih prizorih, je to vrhunec vsega, kar smo skrbno zgradili skozi film," še dodaja Walker, ki je s svojim občutkom za surovost med drugim tudi "obtesal" scenarij Jima Uhlsa za še eno Fincherjevo klasiko s Pittom, Klub golih pesti.

Film, ki je premiero doživel 22. septembra 1995, sicer ni bil oskarjevski material (nominiran je bil zgolj za montažo), niti ljubljenec kritikov, je pa postal takojšnja klasika, Pitta je utrdil kot resnega igralca, Spacey je z njim po Osumljenih 5 dokončno postal znan kot tisti igralec, h kateremu se Hollywood obrne, ko potrebuje prepričljivega psihopata, Fincher pa je s Sedem od režiserja videospotov vstopil med elito.
Kaja Sajovic