79-letna Ljubov Morehodova že od otroštva živi v Sibiriji v bližini Irkutska, njeno življenje pa je neločljivo povezano z Bajkalskim jezerom, ki njej in njeni živini (ima nekaj glav govedi, psa in mačke) vse leto omogoča preživetje. "Bajkal je nekaj najlepšega na svetu. Je pristna, deviška narava. Nič se me ne dotakne tako kot Bajkal. Včasih sedim na obali in ga poslušam. Ko buči, ko je mirno kot ogledalo. In takole, ko se sploh ne premika," pravi in z roko pokaže na zamrznjeno pokrajino.

A z jezerom je treba znati živeti, predvsem pozimi, pravi. Tako si vsak dan tudi v tem letnem času nadene svoje stare drsalke, ki ji jih je v otroštvu iz lesa, blaga in vrvi izdelal njen oče, Nikolaj Morehodov. Kot pojasnjuje, je bilo pozimi za otroke precej lažje, da so se v šolo oddrsali, kot pa da bi vsak dan gazili po visokem snegu peš.

Drsalke ji dobro služijo še danes, ko se s psom odpravi na jezero in se po nekaj razigranih minutah na ledu loti dela: izkopati mora luknjo v led, da pride do sveže vode zase in za živali, ki so zdaj, ko je v pokoju, njena edina družba. "Imam jih za to, da grem lažje po opravkih, pa tudi zgolj za zabavo. Ko si zaželim drsanja, grem in drsam!" v smehu pravi priletna Sibirka.

Včasih ji krave uidejo, priznava, in tudi takrat ji prav pridejo drsalke, saj jih tako hitro dohiti po zamrznjenem površju največjega sladkovodnega jezera na svetu in nažene nazaj h koči.