Biologa Postojnske jame sta bila prepričana, da ribica le počiva, a sta nato opazila, da ima v trebuhu še najmanj tri jajčeca. Morda je to le naravno vedenje, da bi zarodkom omogočila večje možnosti preživetja, a glede tega še niso prepričani, saj proteus do zdaj še nikoli ni bil tako izpostavljen preučevanju.

Po treh dneh počivanja se je ribica vrnila k večini jajčec, vendar je zdaj v drugem položaju in veliko bolj umirjena, so sporočili iz Postojnske jame. Ne nadzoruje jih tako pogosto kot prej, ampak bolj poležava. To je še en kazalnik, kako izčrpana je zaradi bojev s postranicami in zaradi izleganja jajčec v temi in hladu.

Najdaljša znana doba izleganja jajčec doslej

S svojo dejavnostjo človeška ribica, ki se v povprečju razmnožuje enkrat na desetletje, vedno znova preseneča in pretresa dosedanje znanje o proteusih. Doslej je namreč veljalo, da izleganje jajčec traja približno tri tedne, v Postojnski jami pa ta proces poteka že skoraj dva meseca.

Na jajčecu na vrhu fotografije, ki ga je človeška ribica izlegla najprej, je že videti zametke glave, hrbta in repa. Spodnje jajčece, ki ga je odložila pozneje, pa je trenutno v fazi delitve. Pri novejših za zdaj še ni videti nikakršnih sprememb.

O življenju človeške ribice je še vedno bolj malo znanega, saj so bili leta 2013 sploh prvič priča razmnoževanju v turistični jami.

Človeške ribice raziskujejo v laboratoriju v Kranju

O proučevanju človeških ribic smo povprašali Gregorja Aljančiča, vodjo jamskega laboratorija Tular v Kranju, ki človeške ribice raziskuje že od leta 1989.

V vseh letih proučevanja razmnoževanja jim je v laboratoriju uspelo vzgojiti le pet belih človeških ribic, medtem ko črna ni preživela nobena. S proteusom se Aljančič srečuje že od malih nog, ko je pri delu spremljal očeta. Ob tem želi poudariti, da se ne bi smeli toliko osredotočati na samo razmnoževanje živali: "Kadar govorimo o človeški ribici, bi radi opozorili predvsem na to, da je zelo ogrožena. Razmnoževanje ni takšna senzacija, kot se morda zdi. Dejanski čudež bi bilo zavedanje ljudi o neverjetni ogroženosti podzemeljske vode, ki je njen življenjski prostor. Javnost je treba o tem ozaveščati, saj moramo spremeniti naš odnos do krasa, ki je zelo ranljiv in je vir naše pitne vode. Tudi samo raziskovanje je usmerjeno v to, da bi človeško ribico znali ohraniti." Leta 1993 je prvič opazoval odlaganje jajčec, do danes pa je imel to priložnost že dvajsetkrat.

Več pa si lahko preberete v MMC-jevem pogovoru z Gregorjem Aljančičem.

Približno koliko jajčec se je že izleglo pri vas?
GA: Število izleženih jajčec težko povem, a do danes je pri nas preživelo vsaj pet živali. Nekatere od njih so že odrasle in so tudi že same odlagale jajčeca, druge pa so manjše in na različnih stopnjah razvoja. Preživetje do odraslosti je zelo majhno.

Torej se iz jajčec izležejo, ampak potem ne preživijo?
GA: Večina jih ne preživi in najverjetneje je tudi v naravi podobno. Veliko jajčec sploh ni oplojenih, pri tistih nekaj oplojenih pa se razvoj pogosto ustavi že pri jajčecu. Naslednje ozko grlo je izleganje iz jajčec, ki tudi velikokrat ni uspešno, nato pa si morajo ličinke po nekaj mesecih začeti same iskati hrano, česar tudi ne zmore vsaka. V povprečju pri posameznem zarodu niti ena ribica ne dočaka odraslosti.

Koliko časa traja, da se iz jajčec začnejo izlegati ličinke?
GA: Približno štiri mesece.

Je običajno, da človeška ribica izleže 50 jajčec in več ali je to število v povprečju manjše?
GA: Številke se spreminjajo pri vsaki samici in vsakem odlaganju, a v povprečju je jajčec med 20 in 70. Seveda jajčec samica ne odlaga vsako leto, ampak na 7 ali celo več let.

Kakšne razmere so sploh potrebne, da se sproži proces razmnoževanja?
GA: Tega pravzaprav še ne vemo povsem natančno. Z vsakim razmnoževanjem poskušamo stopiti vsaj pol koraka naprej. Morajo pa biti ugodne razmere, podobne tistim v naravi. Opazili smo tudi, da včasih samica lahko začne odlagati jajčeca ob stresu.

Ali proučujete tudi črno človeško ribico?
GA: Ja, a to podvrsto so odkrili šele leta 1986, tako da bo letos od tega minilo šele 30 let. O njej vemo še manj kot o beli človeški ribici. Zanima nas predvsem to, kakšne so razlike v primerjavi z belo podvrsto. V jamskem laboratoriju Tular jih raziskujemo samo z opazovanjem vedenja. Iz tega je mogoče razbrati njihove prilagoditve na okolje in seveda tudi razmnoževanje. Pri črni človeški ribici smo razmnoževanje proučevali že trikrat, a do zdaj še nobena ni preživela.