Zgodba o 24-letni brazilski junakinji, ki je še toliko bolj zasijala zaradi neuspehov drugih brazilskih športnikov, je obšla svet, fotograf agencije Reuters pa je obiskal favelo Cidade de deus (Božje mesto), kjer je Rafaela Silva odraščala. V faveli ne živi več, je pa tam večina njene družine. Tam se je začela njena športna pot, ki jo je v teh dneh okronala z zlato olimpijsko medaljo.

"Vedno sem sledila svojim sanjam in upam, da bo moj primer zgled za vse otroke v Božjem mestu, naj tudi oni sledijo svojim sanjam," je po osvojitvi olimpijskega zlata - v finalu kategorije do 57 kg je bila boljša od Mongolke Sumije Dorjsuren - dejala Silva. Na olimpijskem prizorišču je ni spremljalo veliko prijateljev in sorodnikov iz favele, saj si vstopnic niso mogli privoščiti, nekaterim je sama kupila vstopnice, so pa zanjo stiskali pesti v faveli. Ko je Rafaela osvojila zlato, je bilo njihovo veselje neizmerno, Rafaela pa je s svojo zgodbo pokazala, da je mogoče vse doseči.

"Super je, da ljudje v skupnosti lahko vidijo, da če se boriš za nekaj, lahko to dosežeš, ne glede na to, od kod si," je povedal Rafaelin oče Luiz Carlos, njena teta Sonia Silva Coelho, ki še vedno živi v faveli, pa je dodala: "To ne bo čudežno spremenilo življenje nas revnih, se ne slepimo, ampak mislim, da bo njen uspeh spremenil mišljenja vseh tistih, ki živijo v faveli, pa tudi preostalih, da lahko ustvarjalnim in vztrajnim ljudem uspe, pa čeprav so iz favel. Zdaj lahko vsi vidijo, da se tudi v teh krajih rodijo olimpijski šampioni, ne le narkomani."

Na poti do olimpijskega zlata se je borila s številnimi ovirami, vse je premagala, zaradi tiste, ki se je zgodila na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, pa je skoraj rekla zbogom športu. S takratnih OI so jo diskvalificirali zaradi nedovoljenega prijema, zaradi česar je bila deležna zmerljivk in zaradi temne polti tudi rasističnih opazk. Rafaela je želela skleniti svojo kariero, po nagovarjanju prijateljev, sorodnikov, psihologov (padla je v depresijo), celo nogometnega zvezdnika Neymarja, pa se je odločila, da bo nadaljevala športno pot. "Dobila sem ogromno novih, poniževalnih imen, to me je strašno bolelo. Razmišljala sem, da bi pustila ta šport, vendar mi je judo dal vse v življenju in nisem mu znala reči adijo."

Luiz Carlos je z ženo Zenildo svoji hčerki - Rafaelo in Raquel - usmeril v šport, da bi se izognili težavam, mamilom in kriminalu. Rafaela je sprva igrala nogomet, a ga je hitro pustila, saj je bil ta rezerviran za fante. Njeni starši so v njej videli tudi "pretepaško" plat, na ulicah favele se je večkrat stepla s starejšimi fanti in jih pognala v beg, zato so jo vpisali v judo.

Z osmimi leti je začela trenirati judo v ustanovi Reacao, gre za socialni projekt v favelah. "Tedaj sem prvič videla življenje zunaj favele. Judo me je takoj zasvojil. Nisem imela nobenih pričakovanj ali želja, vedno pa sem želela imeti kolo in kakšno lepo obleko," se spominja Rafaela, ki komaj čaka, da svoje olimpijsko zlato ponese v favelo: "Še nekaj dni bom v olimpijski vasi, nato pa se vračam domov v favelo. Okoliški otroci sprašujejo, kdaj se bom vrnila. Komaj čakam, da jim povem, kako je bilo na olimpijskih igrah. Šport jim lahko zelo pomaga, da se razvijejo v pravo smer in morda pridobijo celo kakšno izobrazbo."

Za favelo Božje mesto slišal ves svet
Božje mesto je bilo zgrajeno leta 1960 za družine, ki so jih oblasti Ria de Janeira preselile iz mestnega središča na obrobje, da bi tako mesto "očistile" favel. A kmalu je območje dobilo sloves ene nevarnejših favel, polne kriminalcev, gangsterjev in nasilja. Leta 2009 je Božje mesto, tudi po zaslugi drame iz leta 2002 Božje mesto, postalo druga favela v Riu, ki so jo v sklopu vladnega programa za izboljšanje varnosti "pacificirali" z okrepljeno policijsko navzočnostjo. Policisti so v mestu tako postavili posebno enoto, zadolženo za boj proti prekupčevalcem z mamili.