Lambanog, filipinsko različico kokosovega araka, ki ga izdelujejo še na Šrilanki in v Indoneziji, so nekoč smatrali za poceni pijačo kmetov. Značilno zanj je tudi, da je izjemno močan.
"Mnogi ga primejajo z rusko vodko ali angleškim ginom, a se lambanog loči od njiju po tem, da po njem nimate mačka," za AFP razlaga 65-letna žganjarka Isabelita Capistrano. Družinska žganjarija Capistrano v Tayabasu je ena izmed dveh vodilnih filipinskih izdelovalk lambanoga, ki ga prodajajo največji verigi supermarketov v državi. "Zelo težka pijača je. Še posebej radi jo imajo janponski in južnokorejski turisti. Američanom se zdi premočna, a pravijo, da lepo teče."

A največji izziv ni pitje, ampak izdelava. Neredki zadolženi za plezanje po kokosovih palmah, kjer zbirajo penast drevesni sok, ki se s fermentacijo spremeni v lambanog, so namreč omahnili v smrt. "Ljudje padejo in umrejo ali pa se polomijo," razlaga Eugenio Andaya, ki pleza po kokosovih palmah že od malih nog. "Zelo težko delo je, a jaz samo molim in prepuščam usodo Bogu."

Lovljenje ravnotežja devet metrov nad tlemi
S kokosi bogat Tayabas je zaspano, slikovito podeželsko mestece okoli tri ure stran od Manile. Delavci plezajo na drevesa brez zaščitnih mrež, izcedek pa poberejo v bambusove posode. Z noži opasani in s torbami obteženi možje kot vrvohodci držijo ravnotežje na mreži bambusovih mostov, ki povezujejo drevesa devet metrov nad tlemi.
Obrezovanje poteka večinoma popoldne, plezalci pa se vrnejo ob zori, da poberejo tekočino "še preden petelini zakikirikajo", kot se je izrazil 53-letni Andaya. Kmetje nato v velikih plastičnih zabojnikih na hrbtih ali na konjih prenesejo izcedek v žganjarno, kjer se fermentira v lokalno vino, imenovano "tuba". Tega nato destilirajo dalje v brezbarvni lambanog.

Poceni in priljubljen
Procesm destiliranja "kokosove vodke" naj bi v Tayabasu, ki so ga v 16. stoletju ustanovili Španci, začeli v začetku 19. stoletja. Mestece leži v senci Mount Banahawa, duhovnega kraja, kjer živijo šamani in kjer po pobočjih teče deževnica, ki ohranja zemljo rodovitno. Prvo znano žganjarno v Tayabasu naj bi imel v lasti španski vojak po imenu Alandy. Alandyjevo vejo zdaj proizvaja žganjarna Mallari, katere lastniki so vojakovi daljni potomci, ki še vedno varijo po prvotnem receptu, po katerem vsebuje 45 odstotkov alkohola.

Družina Capistrano pa se zdaj trudi še v tujini promovirati pijačo, ki je na Filipinih poceni in priljubljena. A podatkov, koliko dobička dejansko prinese, praktično ni, saj lambanog prodajajo prek lokalnih trgovin, ki ne prijavljajo davkov ali vlagajo kakšnih drugih poročil. Leta 2001 je vlada hišam Mallari, Capistrano in še 14 drugim manjšim žganjarnam predstavila načrt, da bi izdelek razvili za izvoz. Načrt je zajemal strokovno embalažiranje, moderne operacije ustekleničevanja in sponzorirane pokušine za tuje kupce.

Po navedbah gospodarskega ministrstva se pijača počasi prebija na alkoholne trge Avstralije, Japonske in Makaa, čeprav uradnih podatkov ni na voljo. Lambanogova največja konkurenca prihaja s Šrilanke, ki si je za ciljni trg vzela Japonsko, Južno Korejo in Maldive. Pri Capistranovih gre najbolj v promet lambanog, začinjen z lokalnimi divjimi robidami, imenovan liputi. "Hočemo, da svet ve, da je lambanog uradna alkoholna pijača Filipinov," pravi Capistranova.