Na drugi strani pa je Krško, s tradicijo stare industrije v prestrukturiranju, z nuklearno elektrarno in samo bližino schengenske meje, vedno tematski izziv
Če se moramo pri imenih omejiti na slovenski prostor, med našimi mladinci, ki že suvereno pobirajo nagrade na mednarodnih festivalih, raje prepoznavamo bodoče Kozolete in Cvitkoviče.
Teden dni so se vrstile projekcije, predavanja in delavnice, ki so jih vodili mladi profesionalci iz sveta filma. Projekt so pod streho spravili člani Društva zaveznikov mehkega pristanka (DZMP) oziroma Luksuz produkcija ob podpori programa EU Mladi v akciji. Poleg glavne mentorice in pedagoške vodje Dženi Rostohar so sodelovali režiser Boris Petkovič, filmski snemalec Jure Černec ter montažer Jure Moškon. To pa ni prvi tovrstni seminar v Krškem, ki v zadnjih letih velja za valilnico mladih in obetavnih filmarjev. O vzokih za to smo se pogovarjali z režiserjem Petkovičem.
Kaj je tisto, kar privablja filmarje v Krško?
Verjetno je na to vprašanje najbolje odgovoril filmski režiser Želimir Žilnik, ki je že vrsto let eden od mentorjev na naših delavnicah: "Kaj so odlike 'energetske videotočke na Trški gori': izkušnje, pripravljenost in opremljenost ekipe iz DZMP, ki nepretenciozno, vendar kompetentno 'servisira' dejavnosti. Vedno je pripravljenih nekaj tematskih sklopov: okoliščine življenja v bližini nuklearne elektrarne, mladi v mestu in njihova perspektiva, bližnje vasi, katerih število prebivalstva drastično pada … Ko pridejo ekipe udeležencev iz Avstrije, Italije, Slovenije, tudi iz nekdanjih jugoslovanskih prostorov, je pristop do ljudi in ambientov že odprt, tako da se odhod na teren, snemanje in sama montaža zgodijo zelo hitro. Na drugi strani pa je Krško, s tradicijo stare industrije v prestrukturiranju, z nuklearno elektrarno in samo bližino schengenske meje, vedno tematski izziv."
Samo mesto postaja prava valilnica mladih in nadobudnih filmarjev. Kje je vzrok za to?
Predvsem v kontinuiranem delu. Pri DZMP že deveto leto izvajamo filmske delavnice, ki svoj vrh dosežejo na poletnih taborih. Letos sta to bila dva: Don't be a Stranger za mlade do 25 let na Trški gori pri Krškem in delavnica dokumentarnega filma v Kostanjevici. Pomembno vlogo imajo tudi mentorji, od Žilnika, Petkoviča, Cvejića …, ki s svojim nekonvencialnim pristopom dodatno stimulirajo mlade ljudi pri njihovem ustvarjanju.
Ali res lahko vsakdo, ki ima doma kamero ali vsaj fotoaparat oziroma prenosni telefon, ki ima funkcijo snemanja, posname film? Kaj je potrebno, da se posname film? Je volja dovolj?
Digitalna revolucija in demokratizacija filmskega medija je postavila nove temelje filmskemu ustvarjanju. Dostopnost produkcijskih sredstev nudi mladim z idejami možnost za osebni izraz. Da ta izraz preraste v kratki film, je potrebno dvoje: znanje filmskega jezika in obvladovanje tehničnih pripomočkov. Skozi naše delavnice jim nudimo oboje.
Bi si upali trditi, da ste v teh letih izvajanja šole že srečali potencialnega novega Mitjo Okorna?
Za odgovor na to vprašanje je treba najprej postaviti definicijo Mitje Okorna. On je mlad "cineast" z izjemno ustvarjalno energijo, vendar v njegovem delu pogrešamo kritični pogled in socialno angažiranost, "popcorn" okolje, v katerem on suvereno plava, pa nam je popolnoma tuje. Če se moramo pri imenih omejiti na slovenski prostor, med našimi mladinci, ki že suvereno pobirajo nagrade na mednarodnih festivalih, raje prepoznavamo bodoče Kozolete in Cvitkoviče.
Spodaj si lahko ogledate sadove dela mladih upov.
Ti ali jaz
The mirror man
Na drugi strani pa je Krško, s tradicijo stare industrije v prestrukturiranju, z nuklearno elektrarno in samo bližino schengenske meje, vedno tematski izziv
Če se moramo pri imenih omejiti na slovenski prostor, med našimi mladinci, ki že suvereno pobirajo nagrade na mednarodnih festivalih, raje prepoznavamo bodoče Kozolete in Cvitkoviče.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje