Thompsonovo nekdanje domovanje v središču mesta, tik ob rečnem kanalu Klong Sen Sep, je danes muzej, sestavljen iz šestih hiš iz tikovine, z bujnim džungelskim vrtom pa je prava spokojna zelena oaza sredi kaotičnega Bangkoka.

Thompson se je rodil leta 1906 v Delawaru in je pred drugo svetovno vojno delal kot arhitekt, preden se je prostovoljno priglasil v vojsko. V vojaškem oporišču v Virginii je spoznal poročnika Edwina Faheyja Blacka, ki ga je spodbudil, naj se mu pridruži v Uradu strateških služb (OSS), predhodnici Cie. Podatek pri razvoju zgodbe Jima Thompsona morda ni zanemarljiv.

Thompsona so kot agenta OSS-ja najprej poslali v severno Afriko, od tam pa v Evropo. Takoj po dnevu zmage 9. maja so ga premestili na Šrilanko, da bi tam sodeloval s prozavezniškim gibanjem za svobodno Tajsko Seri Thai. Njihova misija je bila pomagati osvoboditi Tajsko, ki jo je takrat zasedala japonska vojska.

Avgusta 1945, ravno, ko bi moral Thompson odpotovati na Tajsko, se je Japonska predala in druga svetovna vojna je bila s tem končana. Thompson je na Tajsko prispel kmalu po dnevu zmage in takoj vzpostavil bangkoški urad OSS-ja, nato pa kot vojaški ataše pomagal razreševati obmejne spore. Pri tem je sodeloval z ameriškim misijonarjem Kennethom Landonom, čigar žena Margaret Landon je avtorica knjižne uspešnice Ana in kralj.

Zaljubljen v Tajsko
Zakaj točno je Thompson po vojni ostal na Tajskem, je stvar razprav, a uradna, romantična verzija, ki vam jo postrežejo tudi v muzeju, je, da se je Američan zaljubil v Tajsko, zato se je leta 1946 vrnil v domovino zgolj po odpustek iz vojske in ločitev od svoje ameriške žene, preden se je vrnil v Bangkok, da bi si tam ustvaril novo življenje.

S svojo poslovno žilico je priložnost zavohal v The Oriental hotelu, zato se je pridružil skupini vlagateljev, ki so želeli hotel odkupiti. Med obnovitvenimi deli so se pojavile razprtije med partnerji in Thompson je projekt opustil in svojo pozornost preusmeril v svilo, natančneje v ročno vezenje svile, ki je v tistem času pospešeno izumiralo, zato se je odločil, da obrt oživi, in soustanovil je podjetje Thai Silk Company Limited.

Kot nadarjen oblikovalec z občutkom za poslikavo tekstila je znatno prispeval k vzponu že skoraj pozabljene umetnosti in svet opozoril na tajsko svilo.

Razcvet Thai Silk Company
Ključno pri tem je bilo, da se je Thompson povezal s takratno urednico modne revije Vogue, ki so jo Thompsonovi izdelki tako navdušili, da jim je posvetila obsežen članek. Tajska svila je nenadoma postala hit. Druga točka preloma pa je bil broadwajski muzikal Kralj in jaz, uprizorjen po zgoraj omenjeni knjigi Ana in kralj. Za kostumografijo so uporabili svilene izdelke iz Thompsonove zasebne zbirke.

Po tem je družba Thai Silk Company Limited naravnost zacvetela, pri tem pa je Thompson vztrajal, da se izdelki še naprej izdelujejo ročno, v kočah tajskih žena, ki so še obvladale staro obrt, da bi od uspeha podjetja imeli koristi tudi revni Tajci.

Revija Time je v članku leta 1958 o Thompsonu zapisala, da je "praktično lastnoročno rešil tajsko svilno industrijo pred izumrtjem".

Thompson je nato še dodatno zaslovel s svojim razkošnim, tradicionalno tajsko navdihnjenim domovanjem, ki je postalo znano kot "Hiša na Klongu". Kot goreč zbiratelj starin (večino jih je zbral med svojim bivanjem na Tajskem) se je odločil ob kanalu postaviti vrhunec svojega arhitekturnega delovanja – večstavbno rezidenco, v kateri bi hranil svoje zaklade in hkrati kot priljubljen član bangkoške družbe gostil številne ugledne osebnosti, od politikov do filmskih zvezdnikov.

Poklon Tajski
Hišo je začel graditi leta 1958, pri gradnji pa je uporabljal dele starih tajskih podeželskih domov, ki so jih razgradili, mu jih dostavili po reki, nato pa jih na kraju samem znova sestavili. Thompson je pri gradnji upošteval zakonitosti stare, tradicionalne gradnje, zato so stavbe postavljene nadstropje nad tlemi (protipoplavni ukrep), strešnike, narejene po vzoru več sto let starih, so mu spekli v Ajudji, rdečo barvo, ki jo je uporabil za fasado, pa na podeželju uporabljajo za zaščito lesa.

Je pa Thompson konstrukciji dodal svoj pečat z najrazličnejšimi detajli. Tako je v osrednji stavbi postavil stopnišče, tla pa tlakoval z italijanskim marmorjem, stara okna z obrtniško izklesanimi rezbarijami je obrnil navznoter, da so jih lahko občudovali gostje v jedilnici, za namizne svetilke pa je preoblikoval stare tradicionalne bobne iz Mjanmara.

Dom je napolnil z neprecenljivimi zbirateljskimi kosi – kitajskim modro-belim porcelanom iz dinastije Ming, belgijskim steklom, kamboškimi rezbarijami, viktorijanskimi lestenci iz 200 let starih tajskih palač, več tisoč let starimi kipci Bude, jedilno mizo, ki jo je nekoč uporabljal tajski kralj Rama V. ... Ni čudnega, da morajo obiskovalci muzeja ob vhodu predati vse torbice.

Astrološka znamenja
Pri gradnji hiše so skrbno upoštevali vse tradicionalne verske rituale, vključno s postavitvijo lesene hiške za duhove ob kanalu – star običaj ob gradnjah, po katerem duhovom, ki si jih z gradnjo vznemiril, postaviš nov prostor za bivanje. Na lep pomladni dan leta 1959, z blagoslovom astrologov, ki so ga označili za ugodnega, se je Thompson nato vselil v svoje novo domovanje, ki je nemudoma vzbudilo toliko zanimanja javnosti, da Američan v njem ni samo gostil številnih veljakov in pomembnežev, ampak je vanj spuščal tudi javnost, izkupiček pa namenjal tajskim dobrodelnim ustanovam in projektom za ohranjanje kulturne dediščine.

V 60. letih prejšnjega stoletja je bil Thompson nedvomno najslavnejši Američan v Aziji.

A v svojem idiličnem domovanju je Thompson užival zgolj osem let, preden se je leta 1967 vdrl v tla. V spalnici za goste danes visi Thompsonova astrološka karta, ki ga opozarja, da bo moral biti ob vstopu v 62. leto še posebej previden – in Američan je skrivnostno izginil le pet dni po svojem 61. rojstnem dnevu.

Thompson je bil tisti čas na obisku pri prijateljih v Maleziji, v Kamerunskem višavju, ko se je popoldne, po velikonočni maši, odpravil na sprehod. Sprehod, s katerega se nikdar ni vrnil, v vseh teh letih pa niso našli niti ene sledi, ki bi preiskovalcem in zgodovinarjem pomagala rešiti skrivnost izginotja Jima Thompsona.

Največja iskalna akcija
Pri iskanju Thompsona je sodelovalo več kot 500 ljudi, vključno z vojsko, malezijsko policijo, posebnimi silami, turisti, lokalnim prebivalstvom, vedeževalci, skavti, misijonarji, pustolovci, ameriškimi študenti, lovci na nagrade in britanskimi vojaki, ki so prečesali območje po dolgem in počez, a brez uspeha. Ena največjih iskalnih akcij v zgodovini jugovzhodne Azije, ki je trajala 11 dni, ni obrodila sadov, izginotje Jima Thompsona pa ostaja ena največjih nepojasnjenih skrivnosti.

Mediji in analitiki so postregli z vrsto teorij, kaj se je s slavnim Američanom zgodilo – nekateri so menili, da je bil ugrabljen (a nikdar ni nihče zahteval odkupnine), drugi, da je bil umorjen (a trupla niso našli), tretji, da ga je požrl tiger. Spet četrti pa, da je bilo njegovo izginotje premišljeno in da je Thompson šel na tajno misijo pri razreševanju vietnamske vojne. Element, ki celotni zgodbi dodaja še eno razsežnost, je umor Thompsonove sestre – ta je bila v ZDA brutalno umorjena le nekaj mesecev po bratovem izginotju, primer pa do danes ostaja nerazrešen.

Lani so sicer posneli dokumentarni film Kdo je ubil Jima Thompsona, ki je s svojimi navedbami precej razburil javnost. V njem namreč avtorji s producentom Barryjem Bromanom razvijejo tezo, da je Thompsona usmrtila Malajska komunistična partija (MCP) in da naj bi se Američan v Maleziji na vsak način takrat hotel sestati z generalnim sekretarjem MCP-ja Čin Pengom, ki je bil takrat najbolj iskan mož v Maleziji.

A kaj se je zares zgodilo, ostaja popoln misterij, ki še vedno bega javnost in morda delno tudi zaradi tega privablja toliko obiskovalcev v hišo Jima Thompsona, ki je s privoljenjem njegovega nečaka, edinega dediča, postala del fundacije Jamesa H. W. Thomspona, ki si prizadeva ohranjati bogato kulturno in umetniško dediščino Tajske.