Janko Lovše iz okolice Trebnjega je na nedavnem slovenskem tekmovanju buč velikank, ki že 13 let tradicionalno poteka v Mozirskem gaju, znova zmagal, tokrat z rekordno bučo. Domov pa je odnesel tudi nagrado za najtežjo lubenico, ki je imela 53 kilogramov. V pogovoru nam je razložil, kako se je sploh začel ukvarjati z vzgojo buč velikank in kako zahteven je postopek.

Zaupal nam je, da so ga ogromne buče od nekdaj fascinirale, prek spleta je nato stopil v stik s pridelovalci na drugi strani luže, kjer je tradicija pridelave velikank stara že nekaj desetletij, dobil semena in začel pridelavo. A je bilo potrebnega kar nekaj poskušanja, da mu je uspelo pridelati rekordno bučo v državi. Več pa v spodnjem pogovoru.

Letos ste pridelali najtežjo bučo v Sloveniji, 842 kg je imela. Če se ne motim, je to tudi absolutni slovenski rekord?

Tako je. To je največja buča, pridelana v Sloveniji, pa tudi moj osebni rekord.

Vi se že kar nekaj let ukvarjate s pridelavo buč velikank in zmagujete na tekmovanjih. Kako ste sploh začeli s tem?

Uf, tega je pa že kar nekaj, približno 13, 14 let. Od nekdaj so me te buče fascinirale, potem pa sem ugotovil, da se jih da tudi vzgojiti. Nato sem pa začel malo raziskovati po spletu, našel sem ameriški forum, na katerem so gojitelji delili svoje izkušnje, ponujali semena. In tako sem potem prišel do semen. Vsako leto sem se učil, malo "kopiral" ideje drugih, malo razvijal svoje. Vsako leto sem kaj storil narobe, kakšno leto se je pa vse izšlo. Letos pa sploh.

Kako sploh poteka pridelava take buče?

Začne se že jeseni. Ko buče pospravimo, se začne jesenska priprava zemlje, nekateri jo dajo tudi analizirati. V aprilu se nato semena posadijo v lonček, nekaj dni jih pustimo na sobni temperaturi. Ko so temperature primerne, ko ne zmrzuje več, pa se posadijo ven. Potem pa se gnoji in neguje, da rastlina čim hitreje raste. Nato bučko oprašimo, približno na štirih, petih metrih, in upamo, da bo lepo rasla.

In potem pridelate samo eno bučo na rastlini?

Da, na eni sadiki je samo ena buča. Drugo gre vse stran, da gre vsa hrana v eno.

Buče za tako ekstremno rast potrebujejo ogromno vode. Koliko približno na dan?

Ko buča začne najbolj rasti – od 20. dneva po oprašitvi do 50. dneva –, takrat res veliko potrebuje. Kolikor dam, toliko popijejo. Od 300 do 400 litrov na dan. Če je zelo vroče, dam toliko, če je deževno vreme in hladneje, dam pa manj.

Bučo potem gojite na prostem ali v rastlinjaku?

V rastlinjaku, velikem 85 kvadratnih metrov. En rastlinjak za eno bučo.

Letos je bila verjetno zaradi vremena, ker je bilo precej mokro in toplo, pridelava malo lažja. Čeprav morate najbrž v rastlinjaku v vsakem primeru zalivati?

Zalivati, ja. Pa senčenje imam tudi na rastlinjaku, da ni prevroče. V vseh teh letih, kar gojim, sem tudi opazil, da jim ne ustrezajo temperature veliko nad 30 stopinj. Vročinski valovi jim sploh ne ustrezajo. Letos pa recimo ni bilo toliko teh dni nad 30 stopinj Celzija in je bilo kar nekako idealno. Če je veliko dežja, vlage v zraku, to v vsakem primeru pomaga, tudi če je buča v rastlinjaku. Kar lepa letina je bila.

Letos ste zmagali tudi v kategoriji najtežje lubenice.

Že kar nekaj let imamo tudi kategorijo lubenice ... Ampak lubenico, moram reči, sem letos bolj kot ne samo posadil, potem se pa nisem veliko ukvarjal z njo. Pa je kar lepo zrasla.

Kaj pa potem storite s temi bučami oziroma lubenicami?

Pri nas doma imamo manjšo vrtnarijo, bolj za spomladansko sezono. Tako da je zdaj tukaj, pred vrtnarijo. Konec tedna jo nameravam odpreti in ven pobrati semena. Ta bodo za naprej, so zelo dobra genetika.

Vsako leto uporabite semena prejšnje letine?

Da. Ali pa jih od kakšnih drugih gojiteljev po svetu dobim. Všeč mi je recimo kakšna oblika, barva ali pa teža. Pa potem poskušam priti z njimi v stik in dobiti semena. Nekatera se da, nekaterih ne.

Pravite, da ste v stikih tudi z drugimi gojitelji buč po svetu. Ali imate morda cilj postaviti tudi svetovni rekord? Čeprav verjetno ta bo kar težka, kajne?

Ja, težka. Ta Italijan, ki ima svetovni rekord, on ima za sabo ekipo agronomov in mu testirajo zemljo, tkiva, rastline in potem dodaja točno tisto, kar buča potrebuje na določen trenutek, različna gnojila. Jaz upam, da bom nekoč prišel do buče, ki bo imela med 900 kilogramov in eno tono.

Rekord pa je kar precej čez tono?

Mislim, da 1224. Pa letos se nekaj govori, da bi lahko v Ameriki padel nov rekord. Prihajajoči konec tedna bodo ta zadnja tehtanja, pa bomo videli, kaj bo.

Kako velika pa je konkurenca – predvidevam, da ljubiteljske – pridelave buč velikank v Sloveniji?

Sam si močno želim, da bi nas bilo več, ampak ne vem, nekako nas ni veliko. Pred nekaj leti smo v Mozirju (kjer poteka vsakoletno tehtanje, op. a.) imeli tudi po 20 gojiteljev. No, zdaj je to upadlo. Sicer ne vem, zakaj, morda so nekateri mislili, da bo to kar z lahkoto pridelati 500-, 600-kilogramsko bučo, pa so zdaj odnehali, ker jim ne gre.

Ampak treba je vztrajati, vsako leto je treba kaj novega poskusiti, učiti se iz leta v leto. Res, da je s tem tudi nekaj stroškov, ampak kašen konjiček je treba imeti.

S stroški verjetno mislite predvsem stroške z vodo in analizami?

Bolj z analizo. Pa predvsem gnojila.

Ker buča potrebuje precej bogato zemljo.

Tako, tako. Prizadevamo si za to, da ima zemlja čim več vseh hranil že sama po sebi. Potem se pa med letom dodajajo samo malenkosti. Tisti, ki naredijo analizo tkiva, vedo, kaj dodajati. Sam pa dodajam bolj po občutku, po izkušnjah.

Za vzgojo buč velikank je primerna le prav posebna sorta, ki izvira iz ZDA, drži?

Tako je, v Ameriki imajo dve kategoriji. Buče so sorte Atlantic Giant, potem imajo pa nekako razdeljeno na – kot se reče – različne sorte, v bistvu gre za razdelitev po barvah. Imajo take, ki so oranžne, bele, kremne barve. V drugi diviziji pa imajo, kot oni rečejo, squash. Ta je pa zelene barve. In ko gre buča na tehtanje, je to razdeljeno na dve diviziji, za zeleno se podeli ločena nagrada. Letos je pri nas sicer ni bilo, je pa letos v Nemčiji padel evropski rekord največje zelene, mislim, da je imela okoli 860 kilogramov, dva Nemca sta jo pridelala.

Prej ste mi razlagali, da seme jeseni poberete. Kaj pa storite z mesom?

Zadnjih nekaj let, v bistvu že kar dolgo, buče nisem odprl doma. Najprej je bila razstavljena v Mozirju, potem so jo pa Bučmani (Društvo gojiteljev buč velikank, op. a.) vzeli za različne prireditve. Tako jo bom letos po dolgem času odprl doma, seme bom ven pobral, meso bo pa verjetno sosed vzel, za prašičke.

Spodaj si lahko ogledate, kako je buča rastla in postopek nalaganja pred prevozom v Mozirje, na uradno tehtanje.