Prva tiha zabava, pravzaprav ples z radiofoni, je bila organizirana leta 1920 pod taktirko družabnega kluba v Atlanti. Koncept je postal še posebej priljubljen v 90. letih, predvsem med ekološko ozaveščenimi obiskovalci zabav, ki so prisegali na zabavo na prostem, a so želeli zmanjšati hrup in s tem zvočno onesnaževanje.
Izraz “tiha diskoteka” obstaja že od leta 2005, ko je Glasbeni festival Bonnaroo tako oglaševal podoben dogodek. V zgodnjih fazah so vsi udeleženci tovrstnih zabav na slušalkah poslušali enako glasbo, z napredkom tehnologije pa je tihi disko ponudil možnost dodatnega kanala. Danes lahko obiskovalci poljubno izbirajo med tremi različnimi postajami kakor tudi tremi različnimi didžeji, ki hkrati predvajajo glasbo.
Tovrstne diskoteke so še posebej priljubljene na glasbenih festivalih, saj dopuščajo, da se zabava nadaljuje tudi po policijski uri. Največji tihi disko na svetu se je zgodil na nizozemskem festivalu Lowlands, kjer se je zabavalo več kot 30.000 obiskovalcev.
Čeprav tihi disko zveni kot razmeroma nova stvar, (nas) ga večina živi skoraj vsak dan, ko se gibamo s slušalkami v ušesih. "Če je za Shakespeara ves svet oder, je za sodobnega človeka ves svet diskoteka in vsi mi zgolj plesalci," je zapisal Aljaž Potočnik.
Koncert v živo, a prek slušalk
Ideja tihega diska se je kmalu razširila tudi na druge glasbene zvrsti. Prvi koncert, kjer so obiskovalci skupino The Flaming Lips sicer res videli v živo, a so igrano glasbo slišali le prek slušalk, se je zgodil leta 1999 v Teksasu. Ameriška skupina je na takšen način pozneje izvedla kar celotno turnejo, a je zanjo prejela mešane odzive – nekaterim slušalkam so se namreč med koncertom izpraznile baterije.
Tehnologijo tihega diska začenjajo uporabljati tudi različna gledališka in uprizoritvena podjetja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje