Oglas
Odličen finale vsakič premaga odlično premiero in prav zadnji deli so tisti, ki vedno okrepijo rejting TV-mreži, ne piloti (prvi deli serij, op. a.). A vse prepogosto dobijo sicer izredne serije z nezadovoljivim finalom grenak priokus.
Urgenca in Mladi zdravniki (Scrubs), kar je odlična priložnost, da pretirano vnete studijske vodje poučimo o tem, kako NE končati nanizanke. Kako primerno spustiti zastor nad izvrstno TV-serijo, ne da bi razburili gledalce ali okrnili umetniško vrednost?Za začetek se je treba izogniti naslednjim štirim finalnim zapletom.
T. i. "Cliff-hanger"
Če mislite končati, potem končajte. T. i. cliff-hangerji (dramatični konci, ki pustijo še vse odprto) delujejo le pri zadnjih delih sezone - zaradi njih ostajamo gledalci že štiri leta prilepljeni na Skrivnostni otok (Lost) kljub scenariju z več luknjami, kot jih premore strmoglavljen letalski trup Oceanica 815 - a pri zadnjih delih serij povzročajo zgolj frustracije.
Vzemimo za primer kontroverzni rez, ki je zaznamoval konec Sopranovih. So Tonyja 'pospravili'? Kdo je po uboju Phila prevzel New York? Se bo Sil zmazal? Toliko vprašanj, pa tako malo odgovorov, je močno oglaševani finale HBO-jeve uspešne serije za mnoge spremenilo v razočaranje. Ko so gledalci sprevideli, da njihovi nenadoma črni TV-zasloni niso posledica pretrganega kabla, so množice razburjenih oboževalcev zasule splet s strastnimi pritožbami in z žolčnimi debatami.
Pet let pred tem je avtor Dosjejev X Chris Carter osupnil svoje oboževalce z zmedenim dvournim finalom, ki je vključeval duhove, sodni proces zaradi umora, obilico streljanja in zelo malo razlage, kaj za vraga sta Mulder in Scully natančno osem let razreševala. Za nameček pa še cigareto kadeči moški umre, a ne, preden ne 'blekne' datuma vesoljske invazije: 22. december 2012. Kaj? Vohamo zaroto. Ali vsaj filmsko nadaljevanje: Dosjeji X: Hočem verjeti je luč ugledal lani poleti, šest let po nezadovoljivem finalu.
T. i. "Twister" (Obrat)
Vemo, da mislite, da ste premeteni, Gospod ali Gospa Zagrenjeni premalo plačani televizijski scenarist, a včasih je najboljši način za reči "Zbogom", da to - preprosto rečete! Ni nas treba osupniti s kompliciranim zapletom za konec. Zaupajte nam: Izvedeti, da je bilo šest sezon ganljive, zanesljive zdravniške drame le naključni preblisk nevronov avtističnega otroka, ki prazno strmi v stekleno kroglo z umetnim snegom, nam vaše serije ne bo še bolj priljubilo (finale St. Elswherea, op. a.).
Podoben scenaristični spodrsljaj je utrpela tudi priljubljena Roseanne. Nobena tema ni bila preobčutljiva in nobena šala prekosmata za Connorjev klan, ki je polno desetletje užival status najbolj disfunkcionalne TV-družine. A nič ni moglo gledalce pripraviti na deveto sezono, ki je serijo pognala v surrealistične situacije in prežvečene šale, ki so svoj vrhunec doživele v absurdnem finalu, ki je razkril, da je bila večina preteklega dogajanja le del knjige, nastale v umu prostaške 'matriarhinje', ki je očitno našla dovolj časa, da je zapisala za 15 minut navdihujočih misli o življenju, vlogi spolov in duhovne odrešitve. Bog nam pomagaj.
T. i. "Whoopsie Daisy" (Ups!)
Življenje TV-uspešnice je nedvomno nepredvidljivo. Eno sezono ste v vrhu gledanosti in nominirani za kup emmyjev, drugo sezono imate na grbi nezadovoljne zvezdnike in šestkratni premik časovnega termina. Muhasti vetrovi TV-mrež lahko obrnejo smer v trenu oči. Če so producenti modri, se bodo ravnali po skavtskem motu: Bodi pripravljen na kar koli (tudi na to, da ti serije ne podaljšajo).
Denimo, Sherwood Schwartz, avtor skoraj kultnega Gilliganovega otoka, je bil popolnoma nepripravljen. Ravno je leta 1967 končal tretjo sezono svoje serije, ko je izvedel, da bo njegov tropski paradiž izbrisan z zemljevida. Zadnji del Gilliganovega otoka se je tako sprevrgel v bolj ali manj improvizacijo in daleč stran od reševalne akcije brodolomcev, ki so jo pričakovali oboževalci serije. Za piko na i povprečnosti je sledila še izsiljena filmska različica, imenovana Rešitev z Gilliganovega otoka.
Pomilujte sedem brodolomcev, kakor koli hočete, a prihranite vsakršno usmiljenje do bolnih umov za znanstvenofantastično serijo Kvantumski skok (Quantum Leap). Upajoč, da se bodo ognili ukinitvi, so producenti peto sezono serije končali s "cliffhangerjem". TV-mreža ni nasedla, gledalci pa so bili deležni največje 'sci-fi-polomije' po tem, ko se je Marty McFly v Nazaj v prihodnosti mečkal s svojo mamo. Zadnji primer "ups!" finala: Las Vegas.
Brez cilja
Dober finale poskrbi za neki konec serije in pusti njene oboževalce napolnjene z znanjem, da zares ni bilo več nobene zgodbe za povedati. Za vse, kar je manj od tega, se zdi, da je le še ena epizoda, serija pa da je obtičala v prazni prestavi.
Tako je načrtoval tudi Jerry Seinfeld, pa nas je nazadnje pustil hladne s svojim prepromoviranim finalom Seinfelda leta 1998. Dati svoj čudaški kvartet na mučno sojenje za njihove zločine proti spodobnosti, je na papirju gotovo bilo videti premeteno, a v praksi je ljubljene like spremenilo v nevšečne karikature samih sebe. Serija o ničemer se je naprezala, da bi naredila poanto o nečem.
K. S. (po MSN-ju)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje