Posebna raziskovalca Eva in Luka še naprej prek resničnih in izmišljenih osebnih zgodb ter ob pomoči domačih in tujih strokovnjakinj in strokovnjakov raziskujeta človeško seksualnost. V prvem delu boste spoznali študentko Vido, ki objavlja na OnlyFans.
Vida je stara 22 let, študira v Ljubljani, zato najema sobo v večsobnem stanovanju, ki ga lastnik oddaja študentkam. Za najem sobe plača 350 evrov, plačuje tudi svoj del stroškov. Starši ji ne morejo pomagati, zato si mora poleg rednega študija denar za življenje zaslužiti sama. Najprej je delala v lokalu, vendar ji je to vzelo preveč časa, prav tako je bila na delovnem mestu pogosto žrtev spolnega nadlegovanja.
Zato se je odločila, da poskusi z objavljanjem na spletni platformi OnlyFans. Antropologinja in sociologinja Živa Gornik, študentka magistrskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je za svoje diplomsko delo opravila kvalitativno raziskavo med študentkami, ki objavljajo na tej platformi. "Starostni razpon je bil od 21 do 27 let, na vseh treh stopnjah študija, na diplomski, na magistrski in tudi na doktorski ravni," razlaga in pojasnjuje, da je veliko njenih sogovornic začelo objavljati na OnlyFans med zaprtjem zaradi epidemije covida 19, predvsem zaradi možnosti dela na daljavo.
Prostitucija v preteklosti pogosto edina možnost zaslužka za ženske
Najprej v preteklost. Zgodovinarka doktorica Maja Vehar z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki raziskuje spolno vzgojo po drugi svetovni vojni, je v enem od prispevkov na podlagi del drugih zgodovinark in zgodovinarjev pripravila pregled prostitucije na prelomu 19. in 20. stoletja. Kot so pokazali v svojih raziskavah, "je bila prostitucija sprva umaknjena v tajnost, prostitutke so svoje delo opravljale na skrivnih lokacijah, kot so temačne ulice, lope, hlevi, železniške postaje, v Tivoliju je bila znana tako imenovana 'kurbirska steza'".
Prostitucija se je dogajala tudi znotraj zasebnih stanovanj, ponudba je bila tudi v gostilnah in kavarnah. "Gostilničarji so prostitucijo dopuščali, čeprav so s tem tvegali kazen. Če so jih spet ujeli, so jim lahko zagrozili tudi s prepovedjo poslovanja. Ampak to jih načeloma ni odvrnilo od tega in so tudi v časopisnih oglasih pogosto iskali dekleta prijetnejšega videza, ki so komunikativna," razlaga doktorica Vehar in dodaja, da je seksualno delo potekalo tudi v vojašnicah, vojaških bolnišnicah in hotelih. Dekleta, ki so s podeželja prihajala na delo v mesto in so poskušala ohraniti svoje dostojanstvo, so v oglasih za delo tako navedla, da ne iščejo zaposlitve kot natakarice. Tako v enem oglasu v reviji Ženski svet iz leta 1925 piše: "Dekle staro 21 let, zdravo, pošteno, pridno, prikupljive zunanjosti prosi za službo služkinje za vsa dela. Prosi v boljšo družino, a ne v gostilno."
Ženske so se za prostitucijo odločale predvsem zaradi težkega socialnega in finančnega položaja. Organizacije, ki so se takrat bojevale za pravice žensk, so bile prepričane, da takšne razmere niso naključne. Maja Vehar v članku V Tivoli po prijateljico noči: Prostitucija na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja (2. del) navede objavo v reviji Ženski svet iz leta 1927, poročilo z ženskega kongresa leta 1927, na katerem so udeleženke ugotavljale, da je prostitucija "socialni problem, ki izvira iz družbene bede in nazorov o ženski". Omenjajo tudi načrtno nizkost ženskih plač. "S spolnimi uslugami nadrejenim so si lahko izboljšale položaj na delovnem mestu, kar so jim številni svetovali."
Kot razlaga zgodovinarka Vehar, se moramo zavedati, "da je bila v družbi močno zakoreninjena patriarhalnost, dvojna morala. Po drugi svetovni vojni so članice AFŽ-ja ali pozneje Zveze ženskih društev opažale problem prostitucije. Predvsem mlada dekleta, ki so prišla v mesto s podeželja, niso našla službe, zato so se zatekla v prostitucijo." Kot pravi, je takrat obstajalo upanje, da bodo družbene spremembe privedle do tega, da ženskam ne bi bilo več treba iskati takega dela, vendar se je izkazalo, da je ta problematika še naprej ostajala. Enakost spolov v družbi je danes vsekakor večja, kot je bila, se pa še vedno ohranjajo stereotipne predstave o spolih, mizoginija in objektivizacija žensk.
Seksualno delo je danes zelo raznovrstno, stigma pa je prisotna povsod
"V raziskavi ugotavljamo, da je stigmatizacija značilna prav za vse oblike seksualnega dela, pa naj gre za prostitucijo, striptiz, erotično masažo, delo v pornografski industriji ali pa delo prek spletnih platform, kot je OnlyFans. Kljub liberalizaciji odnosa do seksualnosti je seksualno delo še vedno zelo močno stigmatizirano področje," razlaga Leja Markelj, raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka študij spolov na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V okviru projekta Poklicna tveganja v seksualnem delu na presečiščih političnega okvirja in družbene stigme (ORIS) med drugim ugotavljajo, da se za seksualno delo poleg žensk odločajo tudi transspolne osebe in moški, ki se morajo poleg stigme zaradi seksualnega dela spoprijemati tudi s stigmo zaradi spolne in seksualne identitete, da je večina strank še vedno moških, da seksualne delavke in delavci opravijo veliko neplačanega intimnega in seksualnega dela, da so glavni povzročitelji nasilja na spletu in v živo stranke …
Evropski parlament je lani sprejel nezavezujočo resolucijo, s katero je pozval k uvedbi zakonskih sprememb, v skladu s katerimi bi bilo "zahtevati ali sprejeti spolne usluge od osebe v zameno za plačilo, obljubo plačila, zagotovitev ali obljubo koristi" odslej kaznivo. Sprejemanje resolucije je pokazalo na močno deljena mnenja o tem, kaj je seksualno delo, ga sploh lahko tako poimenujemo, kdo so žrtve in kako odpraviti negativne učinke, kot sta nasilje in trgovina z ljudmi. Tudi o tem v prvi epizodi nove sezone igrano-izobraževalnega podkasta Evolucija užitka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje