Februarja je bila namreč sprožena kampanja "No Love Locks" ("Brez ljubezenskih ključavnic"), za katero stojita dve v Parizu živeči Američanki, ki sta bili šokirani nad razsežnostjo trenda po mestu. Kar za romantike predstavlja simbol večne ljubezni, je za Liso Anselmo in Liso Taylor Huff "rjaveča predimenzionirana plesen", "norost, ki je popolnoma ušla izpod nadzora".

Kampanja vključuje tudi peticijo za prepoved tega ključavničarskega trenda, pod katero se je podpisalo že 4.742 ljudi.

Ključavnice so sprva obešali zgolj na mostova Pont des Arts in Pont de l'Archevêché, a so se v zadnjih letih razpasle po tako rekoč vseh mostovih nad Seno, pa tudi nad manjšimi mostovi prek kanalov v 10. okrožju. Na najbolj popularnih mostovih so ključavnice razobešene tako na gosto, da se mostu samega sploh ne vidi več, na njem pa tako rekoč ni več prostora za nove. Da gre za resno zadevo, priča podatek, da so pri Google Mapsu most Pont de l'Archevêché zdaj preimenovali kar v "Most ljubezenskih ključavnic".
"Tako zelo je ušlo izpod nadzora ... Ljudje plezajo na ulične svetilke, da bi nanje zaklenili ključavnice, visijo prek mostov, da bi jih zapeli na zunanji strani ograje, in pri tem tvegajo svoja življenja. Gre za manijo. Tu ne gre več za romantično gesto, ampak bolj za to, da lahko rečeš, da si jo tudi ti obesil," razlaga Lisa Anselmo.

Različni odzivi ljudi
Odzivi ljudi na kampanjo so različni - od začudenja do brezbrižnosti, celo jeze. Anselmova in Taylor Huffova zaradi svoje sporne kampanje prejemata sovražna pisma ljudi, ki ju označujejo za "zagrenjeni starki". A ne popuščata. Njuno peticijo, v kateri ključavnice imenujeta za "javno sramoto", je podpisalo kar nekaj Parižanov, z njima pa se strinja tudi župan šestega okrožja, Jean-Pierre Lecoq, za katerega so ključavnice "norost", pri čemer ima predvsem varnostne pomisleke. "Glede na to, da se most razteza nad Seno, pod njem pa vsak dan pluje kar nekaj turističnih ladjic, bi vsak razmeroma težak predmet, ki bi padel z določene višine, lahko potnika usodno poškodoval," je povedal za radio RTL.

Most Pont des Arts je denimo precej ozek in ne ravno med masivnejšimi, a ima zdaj z vsemi ključavnicami nosilno težo 93 ton. Ograja se je že večkrat sesula, a jo mesto zamenja, čez dva tedna pa je ponovno polna ključavnic. "Žal se zdi, da je prepoved edini način," meni Anselmova, ki trdi, da pri njuni kampanji ne gre za zgolj dve Američanki, ki se vtikata v pariške zadeve, ker se jima ne zdijo prikupne, ampak jima gre tudi za varnost.
"Spoštujeva in razumeva, da ima dejanje simbolični pomen. Na neki točki se je tudi nama zdelo simpatično. Ampak zdaj se zavedava, da morava ljubiti Pariz malce bolj od tega. Če gre res za ljubezen, pomislite na pečat, ki ga puščate na mestu, in na breme, ki ste ga naprtili Parižanom," pravi.

Varnostni pomisleki
Američanki sicer nista edini, ki sta izrazili pomisleke glede škode, ki jo ključavnice povzročajo pariški arhitekturi, a za zdaj mestni svet še ne želi ukrepati, ampak oblasti zgolj redno preverjajo, koliko teže bodo mostovi še zdržali. Še celo uradna turistična stran Pariza ni najbolj navdušena nad ključavnicami in pri tem izpostavlja strukturno škodo, turiste pa prosi, naj raje pošljejo "virtualno ljubezensko ključavnico".

Trend ljubezenskih ključavnic sicer ni omejen izključno na Pariz, ampak se je iz neznano kod (nekateri pravijo, da pojav izvira iz romana Ho Voglia Di Te italijanskega avtorja Federica Moccie, drugi, da je se vse skupaj začelo na stolpu Seoul Tower v Seulu, spet tretji, da izvira iz srbskega Mosta ljubavi v Vrnjački Banji) razširil po vsem svetu - najdemo jih tudi v Ljubljani.
Kot poroča Guardian, je v Dublinu mestni svet leta 2012 odredil odstranitev vseh ljubezenskih ključavnic na mostu Ha'penny bridge, v Kölnu pa so mestne oblasti svojo namero za umik ključavnic na mostu Hohenzollern po javnem nasprotovanju umaknile. Kritiki tovrstne pobude navadno zavračajo, češ da gre za zagrenjene ljudi, ki so v mestu zaljubljencev očitno doživeli "umazan razpad zveze", pa se zdaj hočejo maščevati vsem srečnim parom.