Po šestnajstih mesecih potovanja so za njima že Evropa, Azija, Avstralija in Oceanija ter Severna Amerika. Do sedaj sta prevozila 56.000 kilometrov in 23 držav.

Trenutno sta v Antigui v Gvatemali v Srednji Ameriki, kjer so ju obiskali Uroševi starši. Iz Slovenije so jima prinesli domač cviček, belokranjsko belo vino, domače pecivo, salame in vratovino, kar je pomirilo občutke nostalgije pri popotnikih. Energijo jima dajejo prijazni ljudje, ki jih srečujeta na poti.

Uroš pravi, da šestnajst mesecev poti, ko si skoraj vsak dan na cesti in vsak dan spiš drugje, gotovo pusti posledice na človeku. Ko pa se spomni, čez kakšen pekel je šel v Sloveniji, da sta s Kristino sploh začela s projektom Ravbar Rally – Prva Slovenca z avtom okoli sveta, si reče: naj bo še tako težko, a šla bova do konca. Načrtujeta, da se bosta leta 2006 spomladi čez Afriko končno pripeljala v Slovenijo.

Kristina najbolj pogreša folklorno skupino Dragatuš, v kateri nastopa. A tudi folklora bo morala še malo počakati. Pravi, da je dobro, da imata s seboj dovolj promocijskega gradiva Slovenske turistične organizacije. Razdelita ga na svojih postojankah, da ljudje dobijo predstavo o Sloveniji, ki, meni, počasi pridobiva prepoznavnost v svetu. Vsi slovenski popotniki se morajo zavedati, da so promotorji države, iz katere prihajajo, dodaja.