Richard Scott William Hutchinson se je staršem Beth in Ricku Hutchinsonu iz Saint Croix Fallsa v ameriški zvezni državi Wisconsin rodil štiri mesece in pol prezgodaj, ko se je Beth zaradi nosečniških zapletov začel porod in ga zdravniki niso mogli ustaviti. Na svet je tako drobižek prijokal kar 131 dni pred predvidenim rokom oz. pri 21 tednih in dveh dneh gestacije, ob rojstvu je tehtal 340 gramov in od glave do nog meril zgolj 20 centimetrov.

Zdravniki niso bili prepričani, da bo Richard sploh preživel prvih nekaj dni po rojstvu, se spominjata starša ‒ še več, dečku so napovedovali nič odstotkov možnosti za preživetje, pojasnjuje neonatologinja Stacy Kern iz bolnišnice v Minneapolisu (ameriška zvezna država Minnesota), ki je nadzorovala Richardov napredek prvih šest mesecev življenja. Do dopolnjenega 22. tedna gestacijske starosti namreč otroci praktično nimajo možnosti za preživetje.

"Vedela sem, da bo prvih nekaj tednov Richardovega življenja zelo zahtevnih, a sem verjela, da bo preživel, če le zdrži prve tedne," je dejala v pogovoru za Guinnessovo knjigo rekordov.

Ob prvem rojstnem dnevu je namreč slovita knjiga rekordov Richardu oz. njegovim staršem podelila certifikat, s katerim potrjujejo, da je deček vpisan v knjigo kot najmlajši otrok, ki je preživel. Do zdaj sta za rekorderja veljala James Elgin Gill, ki se je staršem Brendi in Jamesu Gillu rodil v Ottawi (Kanada) 20. maja 1987 pri gestaciji 21 tednov in pet dni, in Frieda Mangold iz Fulde (Nemčija), ki se je pri enaki gestacijski starosti rodila 7. novembra 2010 Yvonne in Johnu Mangoldu.

Čeprav je Richard premagal statistiko, pa pot do prvega rojstnega dne nikakor ni bila lahka, priznavata njegova starša. Ob dejstvu, da se je malček rodil tako zgodaj, je dodatne težave povzročala še pandemija covida-19, ki je Beth in Ricku preprečevala, da bi z otrokom bivala v porodnišnici oz. bolnišnici. Pol leta sta se tako vsak dan vozila iz 85 kilometrov oddaljenega okrožja Saint Croix v sosednji zvezni državi Wisconsin, da sta lahko nudila oporo svojemu malčku.

Neonatologinja Stacy Kern je prepričana, da sta prav neomajna vera in moč, ki sta ju pokazala novopečena starša, ključno pripomogli k dejstvu, da je Richard danes svetovni rekorder. Tudi zanjo, priznava, je bil dan, ko je bil deček odpuščen iz njene oskrbe, ganljiv trenutek: "Spomnim se, da sem ga vzela iz posteljice in ga s solzami v očeh stisnila k sebi. Nisem mogla verjeti, da je to isti malček, ki je bil še pred nekaj meseci tako zelo bolan, da nisem verjela, da bo preživel. Da je to isti fantič, ki je bil velik kot moja dlan, s kožo, ki je bila tako prosojna, da sem skoznjo videla vsako žilico in kost v njegovem telescu. Nisem si mogla kaj, da ga ne bi objela in mu povedala, kako ponosna sem nanj. Naučil me je, kaj zares pomeni biti žilav."

Richard ima še vedno določene zdravstvene omejitve (pri dihanju mu pomaga naprava za dovajanje kisika), a precej manj, kot jih je imel decembra, ko sta Hutchinsonova dečka prvič pripeljala domov. "Ko je prišel domov, je bil še vedno na kisiku, imel je nameščen pulzni oksimeter ter črpalko in cevko za hranjenje," se spominja mama in dodaja: "Trudimo se, da bi lahko živel povsem brez tega, a to terja svoj čas. Že zdaj je zelo napredoval in mu gre odlično."

Beth sicer vsem, ki so se ali se še bodo znašli v podobnem položaju kot ona, polaga na srce, naj se ne vdajo in naj jim ne bo nerodno boriti se za svojega otroka. "Trudite se zanj, kolikor se le lahko. Bodite preveč radovedni, preveč nadležni, ker je to vaš otrok in si zaslužite, da veste, kaj se dogaja z njim," je še dejala za Guinnessovo knjigo rekordov.