"Ribji zvonec" je projekt, ki ga letos izvajajo že peto leto, samo lani pa je kombinacija t. i. počasne televizije in okoljevarstvenih prizadevanj pritegnila več kot 2,4 milijona gledalcev z vsega sveta.

Zamisel je – kot pojasnjujejo organizatorji projekta – preprosta: vsako leto na tisoče rib zaplava v utrechtske kanale v iskanju plitvine, v kateri bi se lahko v miru drstile. A pogosto jih pri tem ustavijo številne zapornice, ki jih spomladi zaradi redkega rečnega prometa le občasno odpirajo, zaradi česar ribe izgubljajo energijo, poleg tega pa so tam lahek plen za ptice in druge naravne sovražnike.

Mesto je zato že pred leti pred eno od najbolj ribje "prometnih" zapornic, Weerdsluis, namestilo podvodno kamero, ki na spletu v živo prenaša dogajanje pod vodo. Ko gledalec zagleda ribo, lahko pritisne pa poseben "ribji zvonec" in tako opozori upravljavca zapornice, da živalca čaka na "vstop". Ko se pred zapornicami nabere dovolj nestrpnih ribic, upravljavec ročno odpre zapornico in ribe spusti na drugo stran, nato pa se postopek ponovi.

Ribji zvonec deluje v drstitvenem obdobju, torej od začetka marca do sredine maja. Na začetku so prenos podvodne kamere – ki je večino časa le pogled na motno zeleno vodo, z občasnimi mehurčki in kakšnim odpadkom – pretežno spremljali le domačini, zadnja leta pa prenos spremljajo tudi mnogi zunaj Nizozemske. Odziv svetovne javnosti je presenetil tudi pobudnika projekta Marka van Heukeluma, ki je za AP ob tem povedal: "Očitno je ljudi pritegnila kombinacija dobrega projekta, lepe zgodbe in preproste ideje."

Tudi na občini Utrecht so nad odzivom prijetno presenečeni, je dejala tamkajšnja ekologinja Anna Nijs in dodala: "Veliko spletne pošte dobivamo z vsega sveta. Ljudje kamero vidijo kot obliko počasne televizije, kar jih sprošča. Ob tem pa cenijo, da lahko dejansko nekaj storijo, da pomagajo ribam."

T. i. počasna televizija izvira iz Norveške in je posebej priljubljena v severnoevropskih državah. Označuje poseben žanr televizijskih prenosov običajnih, najpogosteje naravnih procesov, na primer valovanja morja, gorenja ognja itd. Prenosi trajajo po več ur ali celo dni, zanje pa je značilno tudi to, da niso uredniško obdelani, torej da potekajo v živo, brez rezov. Prvi tovrstni prenos je bil na nizozemski javni televiziji NRK, in sicer prenos sedemurne vožnje z vlakom leta 2009.