V korporaciji Sony so dokončno ustavili proizvodnjo klasičnega vokmana, kasetnega predvajalnika, ki so ga izdelovali na Japonskem. Malemu, nekoč ikoničnemu, danes pa zastarelemu "kasetarju" je odzvonilo. Vokman so preživeli mlajši brat diskman (ki sicer bolj životari) in seveda množice poslušalcev glasbe, ki se jim te dni vokmani zdijo prikupno zastareli.

"Kaj jih še vedno delajo?"
Sicer bo Walkman še naprej izdeloval prenosne kasetofone na Kitajskem in jih prodajal v ZDA, Evropi in določenih azijskih državah. A če želite izdelati nagrobni kamen za Walkman, bo 25. oktober 2010 kar pravšnji datum. Za nekatere je novica o slovesu predvajalnika presenečenje, saj si niso mislili, da se bo obdržal tako dolgo. "Kaj jih še vedno delajo?" se sprašujejo. Morda bi bil za njih bolj primeren dan slovesa znamke Walkman 23. oktober 2001, dan, ko so predstavili iPoda.

A izjemnega uspeha Applovih prenosnih predvajalnikov glasbe ne bi bilo brez Walkmana. Odkar so julija leta 1979 predstavili prvi model prenosnega kasetofona, so ga prodali v okrog 220 milijonih izvodov, če ponaredkov in sorodnih izdelkov drugih podjetij sploh ne upoštevamo. Pred tem so bili na voljo le prenosni tranzistorji, kar pa ni bilo primerljivo.

Nad razvojem vokmana sta bdela ustanovitelja podjetja Sony Akio Morita in Masaru Ibuka. Morita je vztrajal, naj naprava ne temelji na snemanju, ampak na predvajanju, kar se je za tiste čase zdelo precej nenavadno. Izdelek, ki je v ZDA najprej nosil ime Soundabout, je bil v trenutku uspešnica in začela se je revolucija v poslušanju glasbe.

Glasba kot del vsakdanjika
Kot prvo, vokman je bil prenosen. Glasbe ni bilo treba več poslušati med sedenjem v sobi, ampak je poslušalca spremljala na avtobusu, med tekom, na plaži ali med študijem. Če ste jo dali bolj naglas, ste lahko "izklopili" dogajanje okrog sebe. Namrgodeni najstnik s slušalkami iz pene na zadnjem sedežu avta ali med kimanjem z glavo po ritmu v dvigalu je postal neločljiva podoba 80. let v ZDA. Glasba, prej omejena na dom in robustne stereosisteme, se je znašla v svetu in postala del vsakdanjika.

Še pomembnejša lastnost od prenosnosti glasbe pa je bila ta, da je vokman glasbo prikrojil osebnosti, kar so poudarjali tudi v zgodnji oglaševalski kampanji za iPod. Danes je občutna nostalgija za vokmanom prav zato, ker je omogočil, da se od glasbe nikoli ni bilo treba ločiti. Zdela se je kot privesek, zaradi česar so si nekateri vokman pripeli kar na pas (in povzročili zgražanje modno bolj ozaveščenih vrstnikov).

"Miks" komadov za simpatijo
Walkman je tudi oče "mixtapov", "miksov" na kasetah, potomcev, ki so skoraj zasenčili očeta. Glasba je bila prvič nekaj, kar si lahko skombiniral na svoj način in si to izmenjeval z vrstniki. Za tiste, ki so premladi, da bi vedeli, kaj je "mixtape": posnel si nekaj komadov The Cure in Depeche Mode, skrbno označil kaseto in jo sramežljivo potisnil v roke simpatiji, pojasnjuje Jake Coyle v prispevku za agencijo AP.

Walkman pravzaprav ni izginil, je pa izboljšan. Pri Sonyju ga še vedno uporabljajo kot znamko, a jih je v "kulskosti" in slogu prehitel Apple. Tudi iPod pa najbrž nekega dne čaka podobna usoda in prišla bo generacija, ki bo nostalgično vzdihovala za njim. Ko gre za glasbo, smo namreč vsi romantiki ...