Pavić je v svojem dolgem zapisu na Facebooku temeljito razčlenil navade in muhe narodov od Američanov do Indijcev, boste pa v opisih zaman iskali Slovence.

Bradati mladenič pravi, da že četrto leto zapored dela kot natakar, zato se je dodobra spoznal s turisti z vsega sveta, ki prihajajo na hrvaško obalo, in trdi, da že po nekaj sekundah pogovora dobro ve, s kom ima opravka.
Kot je poudaril, je seznam popolnoma subjektiven, temelji pa predvsem na odnosu gostov do njega, skratka, natakarja, in na napitninah, ki mu jih puščajo - čeprav je treba ob tem poudariti, da napitnine na Hrvaškem, za razliko od ZDA, niso nujno pričakovane. Pa tudi strežba na Hrvaškem povečini ni na taki ravni, če smo iskreni.

Seznam je sestavil začenši z najboljšimi gosti, Američani, sklenil pa z Indijci, ki, kot je zapisal, so "tisti tip gostov, ki si jih ne bi želel niti na inavguraciji Vojislava Šešlja za predsednika Srbije".

"Lahko rečem samo, God Bless America. Kot narod so res kreteni, a do natakarjev so pošteni. Včasih so morda malo glasni in pretiravajo s prijaznostjo in stalno sprašujejo po striptiz barih, ampak mene vedno čaka mojih 10-15 odstotkov napitnine. Seveda, govorim o gostih od 30. leta naprej, ta mlada elektrogolazen, ki prihaja na Ultro, pa ni vredna omembe, zato jih sploh ne bom komentiral, rešuje jih to, da so starejši Američani res dobri gosti," Američane hvali in postavlja na prvo mesto Pavić.

Sledijo gostje iz Nemčije in Avstrije. "Hladni in strogo profesionalni, a korektni. Kolikor jim daš, toliko boš tudi dobil. Tu ni veliko za razlagati. Dober večer, izvolite, 'šprehenzi dojč, najn, bite'. Če ti uspe s svojim šarmom prodreti do njihovih robotskih src, ti napitnina ne uide. Včasih od tebe niti simpatičnosti ne zahtevajo. Bistveno je, da dobijo vse pravi čas, ker jim vsaka minuta zamude zj*** koncept letnega dopusta, ki ga imajo sprogramiranega do sekunde."

O Britancih lepih besed ne najde: "Pijani in bledi, s poudarkom na pijani. Moški vedno hodijo v tropih, prepoznate pa jih po butastih havajskih srajcah, ko običajno praznujejo fantovščine, ker naj bi bilo to nekaj nikoli videnega in tako originalnega, da niti sami bedniki ne dojamejo, da so zaradi tega že postali tako prepoznavni, da jih sploh ni treba spraševati, od kod prihajajo ... Če pridejo v času, preden je alkohol prijel, kar je redko in nikoli, so vrhunski gostje. Dobra napitnina. Če pa začnejo biti alkoholni hlapi vodilo, potem si naje***. Derejo se in kričijo, terorizirajo celoten objekt s kričanjem in tistim butastim angleškim humorjem, podirajo vse pred sabo, pozabljajo na napitnino. Prosiš Boga, da ti da moči, da zdržiš in da ne vzameš pladnja in klofneš prvega po glavi, četudi za ceno odpovedi. Pozneje jih vidiš, kako se pijani kot sipe opotekajo po mestu v iskanju apartmaja."

Glede Rusov ima mešane občutke: "Če pride dober Rus, iz katerega moderni kapitalizem še ni naredil instantnega bogataša, so to dostojni in dobri gosti. Dobra hrana, dobra steklenica vina, oba zadovoljna, 'spasiba, adio'. Če pa pride neki kmetavzar s 13-člansko družino do šestega kolena, potem za en k*** vse in ves večer. Greš malo na WC, spustiš solzo, globoko vdihneš in stisneš zobe, storiš to junaško, ker veš, da sledi dvourno j*** na suho, a j***, tudi to je del posla."

Za Skandinavce Pavić razočarano ugotavlja, da nekoč njemu najljubši gostje hitro padajo na seznamu simpatičnosti. "Še vedno lahko najdemo krasne ljudi, ampak vse bolj se mi zdi, da je kmetavzarstvo naposled našlo pot tudi do njih. Večno preznojeni in rdeči, a še vedno hladni v srcu kot čarovniška još***, občasno nesramni in zahtevni, a še vedno korektni gostje."

Za Čehe, Poljake, Madžare in Romune pravi, da jih po restavracijah praktično ni, saj da jih "paštete in salame čez dan verjetno tako nasitijo, da nimajo potrebe po večerji". "A tiste maloštevilne, ki vseeno pridejo, z veseljem postrežem, ker si vedno mislim, bože mili, morda bom že jutri v črni kroniki bral o enem izmed njih, kako so ga od sonca opečenega in dehidriranega našli sredi Braškega preliva, kako dezorientirano plove v iskanju kopnega. Ko veš, da je to morda človekov zadnji obrok pred življenjsko avanturo, nekako lažje sprejmeš dejstvo, da taki za napitnino ne vedo. Pojej, sine, pojdi in naj ti bo mirno morje."

"To pišem, ko je pred vrati njihov veličastni ferragosto in lahko vam povem, da me že po malem boli celo drobovje, ko pomislim, kaj me čaka. Cigani, iskanje popusta na vsak račun, ki ga dobijo, prerekanje s slabo angleščino, če angleško sploh znajo, in, seveda, napitnina je pri Italijanih znanstvena fantastika," pravi Splitčan o naših zahodnih sosedih, a takoj zatem nadaljuje, da obstajajo še hujši gostje. "Reče se jim Španci. In Francozi."

"O Špancih ... nič dobrega. Italijani so za njih Američani. Za njimi ostane pustinja. Tu trava ne raste več. Kot da bi orkan Katrina razsul mizo, za katero so sedeli. Plačevanje s kovanci, in to z lipami. Napitnina je za njih abstraktni pojem. Bog nas obvaruj njih."

O Francozih pa: "Zaradi njih se mi je čir na želodcu, za katerega sem mislil, da sem ga že prebolel, ponovno oglasil. Zaradi Francozov sem začel sovražiti ljudi na splošno. Že prej jih nisem blazno ljubil, ko pa spoznaš Francoze osebno, vam lahko rečem, da croissanti mojih ust ne srečajo več. Angleško znajo, a nočejo. Od tebe pričakujejo, da razumeš njihovo 'preserancijo' od jezika, ko pa jim poveš, da ne govoriš francosko, jim vidiš v očeh, da bi te najraje vstavili v top in te ob zvokih marseljeze izstrelili nekam, da te ne bi več videli. Ampak ne morem jih obsojati, saj so občutki vzajemni, samo da bi v mojem primeru ob desni roki na prsih igrala Lijepa naša. Glede napitnine so na dnu napitninskega sveta, tisti natakar, ki mu Francozi pustijo več od 10 kun napitnine, pa običajno doda še 740 kun in kupi jagnje ter od same sreče in nejevere pogosti celo ekipo."

Pavić priznava, da Avstralce včasih težko loči od Američanov, saj še ne zna tako dobro ločiti naglasov, zato mu začetno navdušenje ob avstralskih gostih hitro splahni, ko ugotovi, da niso njemu ljubi Američani. "Vem, kaj me čaka - mentalno in fizično mučenje. Naporni in zahtevni do amena, 300-krat jim prinesi to, odnesi ono, pijejo kot žolne, napitnina pa je tako borna, kot je država, iz katere prihajajo. Škrta in suha. Nekdo mi je celo rekel, da v Avstraliji napitnine ne obstajajo, ker imajo tako dobre plače, da jih ne potrebujejo, ampak očitno se niso dobro informirali o svoji destinaciji dopusta, ker sicer bi vedeli, da prihajajo v vukoj***, kjer vlada težka beda, jaz pa nisem tukaj zaradi ljubezni in želje po natakarstvu, ampak zato, da zaslužim."

Predzadnje mesto zasedajo Kitajci in Japonci. "Še vedno ne dojamem, kako sta ti dve državi na vrhu svetovne razvrstitve glede napredka in gospodarstva. Kako naj razumem, kako se lahko nekdo brez osnovnega znanja angleščine (dobesedno brez, tega ne igrajo kot Francozi ali Italijani) sam napoti 25.000 kilometrov od doma. Njihovo besedišče in dialog z menoj lahko opišem kot predstavo, v kateri se dva galeba prepirata zaradi kosa ribe. Nerazločni zvoki in mlatenje z rokami, da bi nekdo, ki vse to opazuje, mislil, da se igramo igrico kamen, papir, škarje. Videti so zaostalo, z maskami in dežniki sredi 38 °C, kot da bi padli iz kakega apokaliptičnega filma. Meni zanje temelji na vsem, kar se začenja in konča na "tuna". In da ne pozabim, o, čudež, riž za prilogo. Ena taka oseba iz mene izsesa toliko energije, kot da bi stregel mizi z desetimi ljudmi - roke me bolijo od "govorjenja", ves se potim. Raje bi videl, da mi dajo motiko in njivo s 300 kvadrati in, ajde, koplji."

Pavić na dno svojega "seznama sramote" postavlja Indijce, kar ne bi smelo presenetiti "vseh tistih, ki so kdaj delali v gostinstvu". "Obstajajo Indijci in vsi preostali. Tako so slabi, da vsi tisti, ki so med 2. in 5. mestom, skupaj niso tako slabi kot ta /***/. Blagor objektu, ki ga oni zaobidejo. Od ljudi, ki prihajajo iz države, znane po svoji poduhovljenosti, Budi in čakrah, pričakuješ prijazne in skromne goste, ki občutijo svet okoli sebe na neki drugi ravni. Če nič drugega, pričakujem, da vsaj občutijo mojo avro, ki kriči, naj odj*** v neko drugo restavracijo, samo, da jih moje oči ne vidijo."

Splitski natakar nato razčleni njihov obisk: "Sedejo in gremo ... 'Dober večer, mi smo vegetarijanci, ne jemo mesa in rib, ne jemo glutena, nič presladkega in preslanega, kaj bi nam priporočili?' Pa, priporočil bi vam zrak. Z malo soli. Originalni hrvaški. Ali pa bi vam v najboljšem primeru priporočil, da odj***, ker jaz zares ne vem, kaj bi vam z menija ponudil, da bi ustrezalo tem vašim merilom. Najbolje, da zavijete v trgovino po steklenico Jane (jasno, z nekim globokim sporočilom, ker ste globok narod), se ustavite ob morju in vdihnete. Kaj naj vam drugega ponudim. In potem začne masaker menija - dajte mi to s tem, tisto brez onega, malo tega, ob strani tisto, če lahko, namesto tega, dajte tisto ... Na koncu njihovo naročilo nima nobene zveze z eno jedjo na meniju, moja beležka pa je videti kot diplomsko delo Gordona Ramsayja. Jasno, niti to, kar jim na koncu prinesem, ni v redu, in užaljeno vstanejo in odidejo, ob tem pa verjetno proti meni vržejo še kak indijski urok. O napitnini ni govora. Oni kune v življenju niso pustili nikomur. Pravzaprav lažem, govori se, da je pred nekimi petimi leti neki Indijec pustil 50 kun napitnine nekemu natakarju v neki splitski restavraciji. Pravijo, da je natakar končal na psihiatriji. Ne vem, kaj je z njim danes."