Raziskovalci na Univerzi v Cambridgeu so med analizo okostij iz 13. in 14. stoletja opazili veliko pojavnost izkrivljanja nožnih palcev, znanega tudi kot Hallux valgus. Zaradi tega opažanja so izvedli sistemsko analizo pokopališč v bližini Cambridgea in ugotovili, da je šlo za pravo epidemijo te dolgoročne kostne poškodbe.

Pri izkrivljanju nožnega palca gre za kostno deformacijo, ki je posledica deformacije prve stopalne kosti. Zaradi te osnovne deformacije se palec postopoma postavi v izkrivljeni položaj, na notranji strani osnovnega sklepa se pojavita kronična oteklina in bolečina. V sodobnem času je najpogosteje posledica nošenja visokih pet in drugih podobnih obuval.

Ugotovili so, da je na mestnem pokopališču iz 14. stoletja kar 32 odstotkov okostij s to deformacijo v primerjavi z le slabimi štirimi odstotki na zgodnejših pokopališčih iz 10. in 11. stoletja. Raziskovalci so poleg tega ugotovili, da je prizadetih bistveno več okostij na uglednih mestnih in samostanskih pokopališčih, kjer so pokopavali bogatejše in vplivnejše prebivalce.

Iz teh ugotovitev znanstveniki sklepajo, da je porast izkrivljenih nožnih palcev povzročila značilna ošiljena srednjeveška obutev. Noga v njej namreč ni v naravnem položaju in prsti so, sploh ob značilnem tesnem vezanju noge v čevljih, potisnjeni navznoter. To tudi pojasni večjo prisotnost deformacije na bogatejših pokopališčih, saj so bili ošiljeni čevlji del visoke srednjeveške mode, reveži pa si jih niso mogli privoščiti.

Deformacija je lahko zelo boleča, na zunanjosti pa se kaže z izkrivljenostjo palca in bulo na notranji strani stopala. A Hallux valgus ni le boleča neprijetnost, v nekaterih primerih je lahko tudi zelo nevaren. Ena od značilnosti deformacije je namreč izguba ravnotežja zaradi nepravilnega položaja nožnih prstov, kar lahko privede do padcev in drugih nesreč. Skupina raziskovalcev v Cambridgeu je potrdila, da je na okostjih premožnih ljudi iz tega obdobja možno zaznati večje število zlomov in drugih sorodnih kostnih poškodb.