Tamkajšnje vrhovno sodišče je namreč presodilo, da s prepovedjo igranja videoiger v zaporih niso kršene temeljne človekove pravice.

Sodišče je obravnavalo tožbo zapornika iz mesta Zofingen, ki je menil, da je odlok ravnatelja zapora, da ga prikrajša za najlubšo razvado, to je igranje videoigric, kar je po njegovem mnenju v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, neupravičen.

Sodišče je odločilo, da je takšna prepoved povsem primerna, saj imajo zaporniki omogočen dostop do številnih drugačnih oblik zabave, kot so radio, televizija, časopisi in knjige.