Ob koncu prve sezone Newsroom (Uredništvo) se mnenja tako med kritiki kot med gledalci krešejo kot že dolgo ne. Malokateri seriji v zadnjem času je uspelo tako močno razdeliti gledalce - a navsezadnje HBO-jeve serije že tradicionalno burijo duhove.

Izjemno neenakomerna, ponekod razrita, ponekod gladka pot Uredništva se je začela junija s prvim delom, ki je nemudoma pritegnil pozornost javnosti. Nekateri so bili ogorčeni, drugi so navdušeno ploskali monologu TV-voditelja Willa McAvoya (odlični Jeff Daniels), ki med debato na univerzi neusmiljeno zbruha, zakaj ZDA niso (več) najboljša država na svetu.
"Ali boste res rekli študentom, da je Amerika tako prekleto krasna, da smo edini na svetu, ki imamo svobodo? Kanada ima svobodo, Japonska ima svobodo, Velika Britanija, Francija, Italija, Nemčija, Španija, Avstralija, Belgija imajo svobodo. 207 neodvisnih držav na svetu, kake 180 med njimi je svobodnih," začne McAvoy, sicer - več kot le na trenutke nepojmljivo - republikanec.

In nadaljuje: "Po pismenosti smo sedmi, 27. v matematiki, 22. po znanstvenih dosežkih in 49. po povprečju dolžine življenja, 178. po umrljivost dojenčkov, tretji po dohodkih gospodinjstev, četrti po delovni sili in tudi izvozu. Vodimo samo v treh kategorijah: po številu zapornikov na prebivalca, po številu odraslih, ki še vedno verjamejo v obstoj angelov, in po finančnih sredstvih, namenjenih vojski, kjer zapravimo več kot naslednjih 26 držav skupaj." Študentka, ki ji McAvoy to govori, osuplo gleda, on pa udarja naprej: "Nič od tega ni krivda 20-letne študnetke, ampak ti si vseeno, brez dvoma, pripadnica najslabše-pika-generacije-pika-kadarkoli-pika, tako, da ko sprašuješ, kaj nas dela za najboljšo državo na svetu, ne vem, o čem hudiča govoriš?! O Yosemiteju?!!!"

Med odličnostjo in licemerstvom
Govor (v celoti si ga lahko ogledate v posnetku spodaj) je lepo nakazal vso dvojnost Uredništva, ki sicer spremlja zakulisno dogajanje v izmišljeni medijski hiši Atlantis Cable News (ACN). Po eni strani privlačni in na trenutke genialni dialogi (ali, v tem primeru, monologi), ki so postali skozi leta že Sorkinov zaščitni znak, po drugi strani pa scenaristu očitajo intelektualno brbljanje in trenutke čiste, tipično ameriške patetike.
Del, v katerem McAvoyeva ekipa spremlja uboj Osame bin Ladna, je že ena tistih bolj problematičnih epizod Uredništva. Če nam je premierni del s svojim govorom, zakaj Amerika ni najboljša država na svetu, vzbudil upanje, da bomo s serijo dobili skrajno kritično samorefleksijo ZDA, smo z delom o uboju bin Ladna dobili skorajda preslikano različico pompoznega in vase zaverovanega domoljubnega Fox Newsa.
Popolnoma brez kritike so glavni liki pospremili majsko akcijo ameriške mornarice, v kateri so ZDA kot v času Divjega zahoda sodile zlikavcu. Malo je manjkalo, da gledalci nismo opazili solz v očeh fiktivnih novinarjev, medtem ko je na TV-zaslonih donela dramatična orkestralna glasbena podlaga, ki je pričala o veličastnosti trenutka.

Sorkin in seksizem
In potem je tu še tista razvpita mizogenija, ki naj bi po besedah največjih kritikov Uredništva prevevala serijo. Sorkin nam je dal tri glavne ženske like - ena je nevrotična in histerična producentka (Emily Mortimer), ki je pred leti s skokom čez plot zlomila McAvoyevo srce, druga je prav tako čustveno labilna, ljubosumna in nesamozavestna novinarka Maggie (Allison Pill), tretja (Olivia Munn) pa sterotipni "okrasek" vsake novinarske hiše, ki pa ji Sorkin celo milostno nameni nadpovprečno inteligenco.
"Sorkinov ženski problem" so analizo ženskih likov v Uredništvu naslovili v članku v Daily Beast, le v enem od številnih razprav na temo Sorkinovega domnevnega "sovraštva" do žensk, ki jih redno upodablja v nenajbolj laskavi luči.
Različne ocene
Kritike je ta jojo visokih in nizkih točk serije dodobra zmedel, kar kažejo tudi zelo različne ocene Uredništva. Nekateri so serijo recenzirali v Sorkinovem slogu, češ da je odziv občinstva neločljivo povezan s tem, ali vam je pač všeč Sorkinov slog. In ta Sorkinov slog je res tako prepoznaven, tako edinstven, hkrati pa tako dvojen, da vas ali nemudoma zasvoji ali pa ga goreče zasovražite.
To je dokazal že s serijami Zahodno krilo (1999-2006), kjer je v ospredje postavil osebje v Beli hiši, ter žal s kratkotrajnima Studio 60 na Sunset Stripu (2006-2007) in Sports Night (1998-2000). Poleg tega je Sorkin napisal še take filmske scenarije, kot so Zadnji dobri možje, Socialno omrežje in Zmagovalec.
A najbolj izmed vseh bega prav Uredništvo. "V svojih najboljših trenutkih ima Uredništvo bistrost, sofisticiranost in manično energijo ... v svojih najslabših pa se serija davi z lastnim svetohlinstvom," je zapisala o seriji Alessandra Stanley iz New York Timesa. Maureen Ryan iz Huffington Posta je Uredništvo označila za "dramatično okorno, bes vzbujajočo godljo, ki zapravlja odlično igralsko zasedbo za noben očiten namen, razen če bi radi dali Sorkinu še eno podlago za njegovo vzvišeno pravičništvo". Kritičen je bil tudi James Poniewozik iz revije Time, ki je seriji očital nadutost in "intelektualno samovšečnost".
O črni luknji
Morda je prvo sezono Uredništva (in da, bo še druga sezona) še najbolj verno opisala Margaret Lyons iz New York Magazina, ki govori o občasnih prebliskih zanimanja, humorja in dramatičnega ritma, ki pa jih pogoltne črna luknja že tolikokrat omenjenega svetohlinstva. "V teh 10 epizodah je serija vzbudila občutke silne jeze, globoke nadležnosti in kroničnega občutka nejevere - ob tem pa porodila zmedeno in škodljivo željo po nadaljnjem gledanju," piše Lyonsova. "Padli smo v spremljanje serije, razpeti med sovraštvom in upanjem, saj se prav dobro zavedamo, da nam očitna brezveznost videnega prinaša neke vrste sprijen užitek, a pravo veselje bi nam Uredništvo prineslo, če bi v drugi sezoni dejansko postala dobra."

Kot kaže, bo torej treba počakati na drugo sezono, da podamo dokončno sodbo o Uredništvu, toda ameriški TV-kritiki niso hoteli čakati križem rok, zato so Sorkinu na več novinarskih konferencah nekje sredi prve sezone malodane v roke potisnili seznam idej, kako naj bi izpopolnil svoje like. In če Sorkin pravi, da so ga kritike ujele povsem nepripravljenega, pa je kritikom bolj brez dlake na jeziku odgovoril glavni igralec, veteran Jeff Daniels, ki je sobi, polni novinarjev, dejal: "Moram biti iskren z vami, povsem razumem, zakaj delate to, kar delate - bog vam požegnej - a tega ne počnete zame in nikdar niste. Kot igralec sem potreboval dolgo časa, da sem vas nehal brati. Žal vam moram povedati, da mi ne morete povedati nič, kar bi mi pomagalo."

Kaja Sajovic