Od daleč je bilo sobotno dopoldne v Straži pri Novem mestu videti popolnoma mirno, poletno lenobno. A znotraj mogočne tišine osvežujočih gozdov v bližini tamkajšnjega letališča je potekal pravcati boj. Približno 14 kilometrov dolga trasa letošnjega, že sedmega Buyothlona je poskrbela, da je približno 130 tekmovalcev v 15 ekipah dobre tri ure dobro švicalo in preizkušalo svoje meje. Organizatorji so "klic divjine" v osrčju Dolenjske, ki ima močno dobrodelno noto, tokrat pripravili že sedmič, priprave pa so trajale kar nekaj mesecev.

"Ideja je nastala ravno zaradi druženja s prijatelji. Želel sem jim pokazati del svojega otroštva, ki sem ga preživel v teh krajih, polnih raznih močvirij, vod in preprek. Moja mama niti ni vedela, kje in kako se igram. Te naravne ovire sem si našel za svoje igrače. Prijateljem sem hotel dokazati, da je tudi tu kup zanimivih doživetij," je povedal glavni pobudnik in organizator dogodka Damjan Dragman - Bujo (od tod tudi ime Buyothlon), ki navdih za oblikovanje ovir išče v naravi in svojem delu.

"S prijatelji prostovoljci naredimo raznoliko in razgibano traso. Nekje od konca januarja že začnemo delati, najprej si zamislim ovire v glavi, pri čemer izkoristim naravne danosti. Večino ovir pospravimo v nekaj dneh, v 14 dneh pa ni več znaka, da se je tukaj kaj dogajalo," pove. V osnovi športen dogodek so že pred leti oplemenitili z dobrodelno noto. "Zelo veliko prijateljev imamo in donirajo določena sredstva, ki jih v celoti namenimo za socialno ogrožene družine iz lokalnega okolja, da jih peljemo na morje. Vse, kar dobimo in kar vzamemo od okolja, vrnemo vanj."

Sobota malo drugače
V jutranjem hladu so se ekipe tekmovalcev, ki so si nadele domiselna imena, od Ninja polžev, Puščavskih lisjakov do Sinov planin, v pričakovanju adrenalinske preizkušnje medsebojno bodrile in si izmenjevale nasvete, kako vsaj kakšen kilometer ostati čim bolj čist. Za kaj več upanja ni bilo, so potrdili že izkušeni tekmovalci. Čez drn in strn so se prvi tekmovalci zapodili ob 10. uri, potem pa je vsakih 15 minut sledila nova ekipa. Na vsaki od točk jih je pričakal vsaj eden do članov organizacijske ekipe, ki je nadzorovala potek.

"Odločili smo se, da se gremo družit in malo plavat po teh različnih vodah. Pa precej vode je vključene, kakor smo razbrali z zemljevida," je v smehu pred štartom dejala Mateja, ki ima že tovrstne izkušnje z drugih podobnih tekmovanj, in poudarila, da se na poti med seboj vedno spodbujajo, saj je timski duh na prvem mestu.

Od lulanja proti toku do reševanja vojaka Žana
Pot, speljana ob zelo svežih Temenici in Krki, po sveže pokošenih travnikih, in v k sreči še precej hladnih, a resnično z milijon rojev komarjev prežetih gozdovih, je ponujala vrsto preizkušenj, v katerih so morali udeleženci pokazati moč, vztrajnost in spretnost, na nekaterih točkah je bil pa potreben tudi precejšen pogum: prečkati ledeno mrzlo vodo res ni ravno prijetno, plazenje po mlakuži blata, pa ne le enkrat, ima pa sploh poseben čar. Priprava ovir, kot je postavitev lesenih preprek v mlaki sredi gozda, zahteva veliko časa in tudi domišljije. Da te res ne manjka, odražajo že sama imena ovir, kot so Podganja kletka, Po vseh štirih v zraku, Sizifove muke, No man's land, Lulanje proti toku, Soška fronta, Reševanje vojaka Žana, Samo še ta pa konc … Eno od letošnjih presenečenj je bil medved, ki so ga organizatorji skrili za enega od podrtih dreves, njegovo strašljivo nagačeno podobo pa je odlično dopolnjevalo še posneto rjovenje, ki so ga sprožili, kadar je mimo prišla ekipa. In na lastne oči smo se prepričali, da je marsikateri udeleženec prestrašeno odskočil in zelo pospešil tek po gozdni potki.

"Bujo veliko sam naredi. Ko pride k mami na obisk, gre en krog po trasi, in pogleda, kaj bi lahko novega naredili. Lani smo recimo imeli desko za jadranje, zgoraj je bila vrv in so se morali z njo čez vodo prepeljati. Ker je veliko vode, je veliko ovir povezanih z vodo," je povedal Damjan Jovič, predsednik društva ŠD Bad Boy Elite, organizatorja dogodka. Kot je pojasnil, so vaščani, z nekaterimi redkimi izjemami, zdaj že vajeni, da enkrat letno po njihovih travnikih in poljih sredi vročega poletja tečejo in se plazijo neznanci, in se nemoteno posvečajo svojim kmetijskim opravilom.

Kot rečeno, je zaradi bližine vode precej ovir speljanih v vodo, od kobacanja čez visoke ovire, prečkanja reke na deročem delu do spusta z raftom, vmes pa čez drn in strn po gozdovih in čez blatne ovire. Kot so povedali tekmovalci, ko smo jih spremljali na poti, pa se, ko si ves umazan, dejansko prav prileže, da je naslednja postaja nekje v vodi, da se ohladiš, predvsem pa vsaj malo očistiš.

Štrbunk v mrzlo vodo
Da bi se vsaj za nekaj minut prelevila v kožo udeležencev, sem se na eni izmed ovir, šlo je za plezanje čez lestev z rokami čez potok, pogumno podala v boj, ki pa se je končal že po bore nekaj sekundah. Osupla sem končala v vodi. Zelo hladni vodi, če lahko dodam, tako da sem potem še z večjim spoštovanjem spremljala udeležence, kako se pogumno spopadajo z oviro za oviro. 14 kilometrov sem in tja res ni mačji kašelj, a prav nihče od udeležencev ni jamral ali nergal, kvečjemu kakšna kletvica je padla ob stiku z mrzlo vodo, a se je hitro prelevila v smeh ob uspešno premagani oviri.

Na eni od ovir smo naleteli tudi na župana Straže Dušana Krštinca, ki je prišel spodbujat lokalno ekipo. "Buyothlon je dogodek, ki ima že kar tradicijo. Damjan (op. Dragman) zelo dobro pozna našo okolico in naravo, saj je tukaj živel v mladosti, in s pridom izkorišča poznavanje terena za postavitev naravnih ovir. Zelo pohvalno je, da ima dogodek dobrodelni namen. Zadnjih nekaj let so zbrana sredstva namenili za nakup športne opreme, zadnji dve leti pa letovanje socialno ogroženih družin iz občine Straža," je poudaril pozitiven vidik akcije, potem pa odhitel dostavit obljubljeno osvežitev domačim tekmovalcem. Ti so ravno približno 30 metrov po štirih prikobacali po predoru, na koncu pa padli v res precej ogabno mlako, kjer sta jih čakali še dve veliki oviri, ki so ju morali preplezati. Ime preizkušnje je bilo res na mestu: Oaza kombinacij.

Večina ekip je bila mešanih, od otrok do upokojencev, četudi se zdi, da so nekatere preizkušnje precej brutalne, pa ženske niso prav nič zaostajale za moškimi. Kot so nam potrdili njihovi zadovoljni obrazi, so z nekaterimi ovirami, recimo prečkati potok z vlečenjem prek dveh vrvi, opravila celo veliko lažje. "Punce so po navadi pogumnejše, nekatere ovire so zanje lažje obvladljive, ker so bolj spretne in lažje, fantje so pa za ovire, kjer je treba biti bolj močen," je še dejal Damjan Jovič, ki je prijazno skrbel, da smo raziskali skorajda celotno traso.

Prav vsi udeleženci so poudarili pomen sodelovanja in timskega duha, ki sta, ko so tekali po travniku sredi razbeljenega sonca ali plezali čez visoko oviro, odigrali ključno vlogo. In prav vsi so, ko so zadovoljni po dobrih treh urah le dosegli cilj, potrebovali tuš, saj so bili mokri in umazani do zadnjega lasu na glavi. "Proga je bila super, podobna kot lani, najbolj všeč so mi bile vodne zadeve, ko je treba riti čez vodo. Vzdušje v ekipi, ki je že kar uigrana, trije člani so bili novi, trije smo bili pa povratniki, je bilo odlično. Medsebojno smo si pomagali, čez vse ovire smo prišli vsi. Ko greš v to mrzlo vodo, te malo stisne v pljučih, ampak se kar hitro sprijazniš. Smo si pomagali, pa je šlo. Ni samo trasa, ampak pridemo sem tudi zato, ker gre za dober namen. To je dobra stvar poleg fizičnega napora," je po prihodu v cilj, potem ko se je že osvežil, dejal dobro razpoloženi Aleks, ki se je Buyathlona letos udeležil že četrtič.

"Boj je trajal kar dolgo, začeli smo ob 10.25, zdaj je 14.40, kar nekaj ur smo potrebovali, da smo ze zborili. Največji šok je bila mrzla reka, ker je bila res nepričakovana hladna, in sem bila kar na meji, da ostanem brez zraka. Sicer je bilo pa res lušno, družba je bila super, tako da smo pomagali drug drugemu in je šlo. Zdaj smo pa zelo lačni," je tik po končani preizkušnji rekla Mateja, tokrat že v "bojnih" barvah s terena. V zraku je že dišalo po dobrotah.

"Treba je bilo delati timsko, kajti čez nekatere ovire ne moreš posamezno. Fenomenalne ovire so bile tiste čez Temenico, trikrat, štirikrat smo šli v njo. Do zdaj sem mislil, da je res zelo mrzla, pa je kar pasala na poti. Najtežja je bila mogoče ovira reševanje vojaka Žana, ampak smo ga nekako rešili. Je zdaj že v oskrbi, verjetno s pivom v roki," je dejal Roman iz lokalne ekipe Ninja polžev. Kot je pojasnil, so ime dobili po bližnji polžji farmi iz Češče vasi. "Smo ugotovili, da so polži kar hitri, tako da smo si nadeli ime po njih."

Peter, vodja ekipe Sinovi planin, je bil po končanem boju zadovoljen. "Bil je tak lep sprehod v naravi, moram reči. Družba je super, proga odlična, najtežje je bilo pa priti do piva na koncu. Vročina je bila že res huda, hidracija nam je na nekaj ovirah vzela moči, ampak smo ekipno prebrodili vse težave in prišli na cilj. Že od malih nog so nas vzgajali, da moramo biti ekipa, zato smo med tekom peli in se spodbujali." Kot edina med samimi fanti je bila tudi "hči planin", še ena Mateja. "Bilo je naporno, ampak če imaš tako družbo, potem ni problema. Najtežje je bilo teči, saj sicer ne tečem. Ko smo morali v vodo, je pa to dejansko bilo kar potrebno, da se shladiš in umiješ."

Starostni razpon udeležencev je bil zelo širok, pogumno se je boja z ovirami in dolgo preizkušnjo lotilo tudi nekaj otrok. 11-letni Žan Luka je bil med najmlajšimi udeleženci. "Bilo je zanimivo, na enih ovirah je bilo tudi težko. Smo se morali plaziti v blatu, plavati v močvirjih, plezati in skakati. Ene vode so bile tople, ene pa tudi zelo mrzle, tako da je bilo zelo zanimivo, če si na kakšni oviri padel v mrzlo vodo. Plezali smo tudi po mrežah in se peljali z raftingom, kar mi je bilo najbolj všeč," je bil zgovoren in dodal, da mu je proga, kljub več uram premagovanja ovir, hitro minila ter da se gotovo udeleži preizkušnje tudi v prihodnje.

Okoliške družine bodo odšle na morje
Tako se za prihodnost Buyothlona, s katerim bodo letos omogočili morske počitnice trem socialno ogroženim družinam iz Straže, nikakor ne gre bati. "Povezani smo z občino in lokalno skupnostjo, ne želimo pa tega obešati na velik zvon. Letos bomo peljali družine na morje, organizirali jim bomo celotne počitnice, od prevoza in namestitve do prehrane," je povedal še en član organizator Primož Žnider in dodal, da sredstva, pri projektu sodelujejo tudi številni pokrovitelji in donatorji, zbirajo tudi še po koncu tekmovanja, tako da bo končni izkupiček znan v prihodnjih dneh. "Lepo je, da ima tak dogodek še dodaten vzrok, da se dobimo in naredimo ne le nekaj zase, ampak tudi za nekoga, ki potrebuje pomoč."