V preteklosti so se japonske oblasti že nekajkrat izognile razpravi o poletnem času, tokrat pa so trdno odločeni, da bo zakon sprejet, saj naj bi "na pomoč klicalo okolje".

Večina Japoncev zdaj željno pričakuje, da bo zakon o "poletnem času" sprejet. Če bodo pohiteli in zakon sprejeli pravočasno, bodo Japonci prvo nedeljo v aprilu premaknili kazalce za eno uro naprej, zadnjo nedeljo v oktobru pa spet za eno uro nazaj.

Na prvi poletni dan, dan poletnega solsticija, se v Tokiu zdani že ob pol petih zjutraj, temno pa je že malo čez 19. uro. V primerjavi z Evropejci so Japonci torej prikrajšani za kar nekaj svetlih večernih ur, z uveljavitvijo poletnega časa pa bi lahko zvečer eno uro dlje uživali dnevno svetlobo.

Varčni Japonci so izračunali, da bi tako na leto prihranili 930 milijonov litrov nafte in v ozračje izpustili 400.000 ton manj ogljikovega dioksida. To so podatki, ki so zelo razveselili številne nevladne okoljevarstvene organizacije.

Zaradi eno uro daljšega dne bodo Japonci lahko več kakovostnega prostega časa preživeli z družino, kar bi lahko spodbudilo tudi večjo porabo. Računajo, da bi lahko zapravili kar 900 milijonov jenov več letno.

Vendar imajo Japonci glede poletnega časa kar nekaj pomislekov. Nekateri se bojijo, da bo ura zamika povzročila težave biološkega dnevnega ritma ljudi.

Nekateri sindikati opozarjajo, da bodo delavci morda morali delati dlje, saj delovni, a včasih nepopustljivi šefi pričakujejo od zaposlenih, da bodo delali do mraka.

Še večja ovira je kolektivni spomin starejših Japoncev. Spominjajo se prvega, prisiljenega premika urinih kazalcev med prisotnostjo ameriške vojske na Japonskem med letoma 1948 in 1952.

Kljub temu se trenutno več kot 50 odstotkov državljanov strinja z vsakoletnim prehodom na poletni čas.