Ugotovili so, da je večina ljudi denarnico vrnila lastniku, kar je bilo še pogosteje, če je bil v njej večji znesek denarja. "Napačno smo predpostavljali, da smo ljudje po naravi sebični. Očitno je dojemanje sebe kot poštenjaka pomembnejše od kratkoročne denarne koristi. Če tujo denarnico zadržiš zase, se moraš soočiti s psihološkimi boji, ki pa se jim večina očitno skuša izogniti," je za Guardian dejal glavni raziskovalec Alain Cohn.

"Izgubljene" denarnice so se pojavljale na najrazličnejših javnih mestih ‒ na železniških postajah, v muzejih, bankah, gledališčih in celo na policijskih postajah. Večinoma so poskus opravljali v večjih mestih. Denarnice so bile različno "težke" ‒ nekatere so bile prazne, v drugih je bilo nekaj malega denarja, v tretjih pa zajeten kupček bankovcev. Vsem pa je bilo skupno to, da so vsebovale tudi listek s seznamom za trgovino ter vizitko s telefonsko številko in elektronskim naslovom "lastnika".

Študija je pokazala, da je 51 odstotkov ljudi vrnilo denarnico, v kateri je bila majhna vsota denarja, le 40 odstotkov ljudi je vrnilo prazne denarnice. Če je denarnica vsebovala veliko bankovcev, pa je prišla nazaj v roke "lastnika" v kar 72 odstotkih primerov.

A odstotki so se od države do države precej razlikovali. Najbolj pošteni so bili Danci, Švedi in Novozelandci, najmanj pa Kitajci, Perujci, Kazahstanci in Kenijci, kjer denarnice ni zadržalo zase le med 8-20 odstotkov ljudi.