Več kot 90 odstotkov ptic ima načeloma le enega partnerja v eni paritveni sezoni oz. (odvisno od vrste) tudi dlje. Že v pretekih letih so se ornitologi posvečali ugotavljanju vzrokov za razpade ptičjih zvez, a so se pri tem osredotočali na posamezne vrste ptic ali pa vsaj na skupine podobnih vrst. Zdaj pa so se raziskovalci v Nemčiji in na Kitajskem posvetili odkrivanju morebitnih vzorcev za razhode pri vseh pticah.

Kot so pojasnili v sveže objavljeni raziskavi, ki so jo naslovili Odstotek ločitev pri monogamnih pticah se zvišuje z moško promiskuitetnostjo in migracijsko razdaljo (Divorce rate in monogamous birds increases with male promiscuity and migration distance), nekatere vrste sicer monogamnih ptic menjajo partnerje v naslednji paritveni sezoni, čeprav je prejšnji partner še živ, kar so v raziskavi enačili s človeško ločitvijo.

V nadaljevanju analize, ki je sicer črpala iz že objavljenih raziskav, povezanih z ločitvami pri 232 vrstah ptic – podatke pa so nato primerjali še s stopnjo umrljivosti in selitveno razdaljo –, so se osredotočili na morebitne vzroke za tak pojav in ugotovili, da prevladujeta dva: moška promiskuitetnost in selitve v bolj oddaljene kraje.

Že sicer podobne vrste so si podobne tudi, ko gre za vzroke za ločitve, raziskavo povzema Guardian. "Deževniki, različne lastovke, kobilarji in kosi imajo vsi visoko stopnjo ločitev in moške promiskuitete, medtem ko imajo petrulji, albatrosi, gosi in labodi nizko tako stopnjo ločitev kot moške promiskuitetnosti," je ekipa znanstvenikov zapisala v raziskavi.

Ženska zvestoba ni "problematična"

Zanimivo je, da je "problematična" zgolj moška nezvestoba, ne pa tudi ženska: "Če je moški partner promiskuiteten, je to razumljeno kot zmanjšanje njegove predanosti, saj so njegova pozornost in resursi razdeljeni med več ženskih primerkov." Prav zaradi tega postane manj privlačen za nasprotni spol in je naslednje leto pogosto "zamenjan" z drugim partnerjem, pravi soavtor študije Zitan Song, sicer raziskovalec na oddelku za živalsko vedenje na Inštitutu Maxa Plancka.

Ženska nezvestoba po drugi strani nima takšnih posledic: dvom o očetovstvu namreč večino ptičev spodbudi, da so še bolj vpleteni v vzgojo mladičev.

Zelo velik vpliv na ločitveno stopnjo pa ima tudi razdalja, ki jo morajo vsako leto premagati ptice selivke – daljša kot je, manj je možnosti, da bo par ostal skupaj. Po selitvi lahko pari na končni cilj ne pridejo sočasno, kar lahko vodi v situacijo, ko se tisti, ki pride prvi, že spari z drugim partnerjem. Selitev lahko vodi tudi v situacije, ko se par izgubi in pristane na različnih krajih ali pa na poti eden od partnerjev pogine – Song to označuje kot "ločitev po spletu nesrečnih okoliščin". Pa še en vidik je pomemben: daljše kot so selitve, manj je časa za paritev, zaradi česar so ptice, ki navadno premagujejo večje razdalje, bolj nagnjene k temu, da si takoj, ko prispejo na cilj, poiščejo partnerico ali partnerja.

Raziskava je sicer pomembna tudi z vidika podnebne krize, ki pticam vse bolj otežuje selitve ali pa morajo te premagovati vse daljše razdalje, navaja Guardian.