Beach? Serija O.C. morda ni bila tako kultna kot kak Twin Peaks, je pa precej uspešno ponazorila še kako aktualen prepad med "dvema Amerikama".
"The O.C." je svojo premiero na Foxu ugledal 5. avgusta leta 2003. Njen avtor, Josh Schwartz, je bil takrat star komaj 26 let in s tem eden najmlajših ljudi v zgodovini ameriške televizije, ki je ustvaril svojo serijo. In to uspešno serijo.
The O.C. (kratica za Orange County - kalifornijsko okrožje Orange) je bila zlasti v svojih prvih dveh sezonah ena najuspešnejših nanizank na ameriški televiziji. Gledanost je bila izjemna, kritiki so jo po večini hvalili, najstniki po vseh ZDA (pa tudi po svetu, kamor so serijo izvozili) pa so se delili na "ryane" in "sethe", na "marisse" in "summer".
Serija je postala živi popkulturni fenomen, ki je vplival na slog oblačenja, na glasbeni izbor (O.C. kot pionir indieja?) in celo na vzpon t. i. kul piflarja, nekakšen prototip današnjih hipsterjev, ki ga je ponazarjal hiperaktivni Seth Cohen (Adam Brody). Povedano drugače: The O. C. je bil Beverly Hills 90210 generacije, rojene med letoma 1985 in 1990. In "guilty pleasure", skrivni užitek, vseh nas malenkost starejših.
Nekateri avtorji so šli celo tako daleč, da so genij Josha Schwartza primerjali kar z Almodovarjem - "V najsvetlejših trenutkih O. C.-ja je Schwartz iz televizijskih klišejev naredil nekakšno skromno različico tistega, kar je Pedro Almodóvar naredil za hollywoodske romance iz 40. let," je zapisal Tom Carson v Grantlandu v pravem eseju z naslovom "10 let je minilo: Da proslavimo pomen O. C.-ja".

Prezgodnji konec
A kot številne serije, ki so si pridobile status mini kulta, pa naj bo to velikan tipa Twin Peaks ali pa mini biser tipa Veronica Mars, je O.C. dočakal neslaven prezgodnji konec. Gledanost je strmo padla in leta 2007 so kljub peticiji s 700.000 podpisi serijo ukinili. A ob desetletnici je več kot očitno, da O.C. ni pozabljen.

Tako so se številni ameriški portali razpisali o vplivu O.C.-ja, pa o tem, kako je šlo za serijo, ki je najbolje definirala ameriško gospodarstvo v novem tisočletju, kako je čudovito razdelala družbene razrede - in to z veliko srčnosti in (samo)parodije, kako je obravnavala resno problematiko, kot je alkoholizem med mladimi, in kako njeni zvezdniki po desetih letih ... no, niso več tako zelo veliki zvezdniki.

Od začetka ...
Za tiste, ki niste spremljali: serija se je vrtela okoli klasične premise "reven-težaven-upornik-pade-med-bogataše" v podobi Ryana Atwooda (Benjamin McKenzie), ki ga po prihodu v privilegirani Newport Beach v svoj dom velikodušno sprejmeta Sandy (Peter Gallagher) in Kirsten Cohen (Kelly Rowan).

Gledalec nato spremlja kulturni šok, ki ga je deležen neomikani in z družinskimi travmami zaznamovani fant iz China, njegovo prijateljstvo s prav tako družbeno ne najbolj prilagojenim Sethom Cohenom in zagledanost v "ubogo malo bogatašinjo" Marisso Cooper (Mischa Barton).

Ob tem pa svoje ljubezenske drame doživljajo tudi nerodni Seth ter Sandy in Kirsten, nad katerima bedi večna senca njenega milijonarskega, obvladovalnega očeta Caleba. Kot Beverly Hills se je tudi O. C. loteval vseh najstniških dram - od težav v šoli, izključenosti iz družbe in šolskih klik, do mamil in alkohola, raziskovanja spolnosti, odnosov s starši in iskanja prave univerze.
Prepad
Se je pa O.C. bolj kot druge podobne mladinske serije posvetil prepadu med družbenimi razredi Amerike in pokazal - pa čeprav na razmeroma lahkoten način -, da res obstajata dve Ameriki, kar so leta 2011 začeli kričati protestniki gibanja Occupy Wall Street v newyorškem Zuccotti Parku. Ryan (in na neki način tudi Sandy) je predstavljal tistih "99 odstotkov", Newport je predstavljal privilegiran "1 odstotek", ki lahko stori bolj ali manj kar koli, pa jo, v primerjavi z mulci iz China, odnese brez vsakršnih posledic.

Gibanje Occupy Wall Street se je uprlo bogataškemu enemu odstotku, ki se samo še bolj bogati, medtem ko si tistih 99 odstotkov v času gospodarske krize samo še bolj zateguje pas. Kot piše Jim Tankersley v Washington Postu, "pred gibanjem Occupy in preden je Obama obsodil družbeno neenakost Amerike, smo imeli Ryana Atwooda, neprilagojenega fanta, antijunaka delavskega razreda, preroka 99 odstotkov".

In ko si deset let pozneje zavrtiš O.C., najbolj pade v oči to, kako malo se je pravzaprav spremenilo - v smislu gospodarstva, ugotavlja Tankersley: "Američani newportovskega tipa so med recesijo in po njej samo še povečali svoje bogastvo, za mulce iz China in podobnih krajev pa je vzpon iz revščine v srednji razred vse težje in težje."

Kje so danes?
In če se gremo delitev na "ryane" in "sethe" - Schwartz se kot nadarjeni sin uspešnih podjetnikov v poslu igrač nedvomno lahko bolj poistoveti s privilegiranimi mulci. A če vemo, da sta starša oba Žida, sam je pri sedmih letih že zmagal na natečaju esejev, pri desetih je šel na svoj prvi koncert, nato pa obiskoval zasebno šolo v elitni Novi Angliji, ni težko potegniti vzporednic med njim in Sethom Cohenom. Po O.C.-ju se je lotil serij, kot so Chuck, Opravljivka, Carriejini dnevniki, Hart of Dixie in Cult.

Igralska zasedba O.C.-ja je bolj ali manj poniknila v epizodne TV-vloge in manjše filmske vloge. Ben McKenzie je igral v ne ravno dolgotrajni seriji Southland, Mischa Barton je po nekaj zasebnih težavah bolj ali manj poniknila, Adam Brody je dobil nekaj filmskih vlog (V deželi žensk, Jenniferino telo, Lovelace), Rachel Bilson pa je zdaj dobila svojo serijo Heart of Dixie. Morda velja bolj izpostaviti Olivio Wilde in Shailene Woodley. Prva je igrala seksapilno lezbijko (vsaka serija mora imeti spolno manjšino, ne?) in je danes zvezda srednjega kalibra, druga pa Marissino mlajšo sestro in je bila za vlogo v Potomcih (2011) z Georgeem Clooneyjem celo nominirana za zlati globus.