Cilj je bil: zasloveti na malih zaslonih, doseči zvezdniški status, ki presega televizijo, nato pa preskočiti na film, uglednejši, bolj cenjeni izmed obeh medijev.
A v zadnjih desetih letih se je spremenilo veliko in tehtnica je prvič povsem poravnana ali pa celo nagnjena v prid televizije. Biti TV-zvezdnik danes ne pomeni več manjvredne kariere, iz katere so igralci skušali na vse pretege napredovati na višjo stopničko, ampak so tisti najboljši celo bolj cenjeni od svojih filmskih kolegov.

Presenetljivo je, da številni največji TV-zvezdniki zadnjih let, tisti iz najuspešnejših serij, ki so v kratkem pridobile kultni status (Oglaševalci, Sopranovi, Kriva pota ...), v filmskem svetu ne pomenijo kaj dosti. James Gandolfini (Sopranovi) je šele pri 51 letih, tik pred smrtjo junija lani, dobil svojo prvo glavno filmsko vlogo - v komediji Enough Said. 34-letni Aaron Paul je pet let nastopal v seriji Kriva pota, predtem ga ni opazil nihče, po uspehu serije pa ga zdaj vsi drvijo gledat v njegovi prvi glavni vlogi v dirkaški akciji Need for Speed.

Njegov soigralec, 58-letni Brian Cranston, ki si je z vlogo Walterja Whita, srednješolskega učitelja kemije z mamilarskimi postranskimi posli, naredil kariero (ter mu prinesla zlati globus in štiri emmyje), v filmih nikdar ni niti blizu vloge protagonista. In tu je še 43-letni Jon Hamm, ki kot oglaševalec Don Draper mehča ženska kolena, a je šele zdaj dobil svojo prvo glavno filmsko vlogo v filmu Million Dollar Arm.

Obrnjene vloge
Kot se sprašujejo v New York Magazinu - je postal logični preskok s TV-ja v film zastarel? Filmska kariera je včasih pomenila večjo plačo in večjo slavo kot televizija, a danes, ko filmski studii nižajo prenapihnjene plače, TV-mreže pa zmečejo na kupe denarja, da bi obdržale svoje zvezdnike, se je ta prepad močno zožil. Včasih so igralci tudi bežali v film, da ne bi obtičali z isto vlogo leta in leta, a v dobi filmskih franšiz, ko številni filmski zvezdniki podpisujejo dolgoletne pogodbe za filmske sage, kot sta Somrak ali Igre lakote, se je spremenilo tudi to.

In, kot se še sprašuje New York Magazine, zakaj bi te skrbelo za filmsko kariero, ko pa televizija danes prinaša večji ugled in številčnejše občinstvo? Postavni mladi igralci, kot so Taylor Kitsch, Kit Harington in Joel Kinnaman, so sicer v zadnjih letih vsi posneli visokoproračunske filme, pa so še vedno precej bolj poznani po svojih TV-vlogah v serijah Friday Night Lights, Igra prestolov in The Killing. Benedict Cumberbatch se je lani pojavil v, zdi se, skoraj vsakem filmu, a si je z vlogo Sherlocka Holmesa v seriji Sherlock pridobil več oboževalcev kot z vsemi filmi skupaj.

Eksodus iz filma na televizijo
Televizija se je tako razvila (filmska industrija pa nazadovala), da tisti "logični" preskok s TV-ja v film zdaj poteka celo v nasprotno smer. Včasih so šli igralci nazaj na male zaslone šele v zatonu svoje filmske kariere, zdaj gredo na vrhuncu. Ni zanemarljivo dejstvo, da je Matthew McConaughey v letu, ko je osvojil svojega prvega oskarja, še skorajda bolj navdušil (in pritegnil več gledalcev) z vlogo v HBO-jevi seriji Pravi detektiv.
Tudi oskarjevec Philip Seymour Hoffman, ki je veljal za najbolj nadarjenega igralca svoje generacije, je pred svojo nesrečno smrtjo snemal pilotno epizodo za TV-mrežo Showtime.
Oskarjevka Halle Berry z Goranom Višnjičem snema serijo Extant, Greta Gerwig, ki ji je lani uspel prodor s filmom Frances Ha, pa je nemudoma presedlala na TV s pilotno epizodo serije Kako sem spoznal tvojega očeta - podobno kot Zooey Deschanel, ki se je po prodoru s filmom 500 dni s Summer prav tako odločila za TV-kariero s serijo New Girl. Olivia Wilde, ki je kariero začela na televiziji (The O. C., House), pa je po nekaj filmskih vlogah zdaj spet nazaj na televiziji, kamor jo je zvabil Martin Scorsese za svojo še nenaslovljeno HBO-jevo serijo.

Ni več skrivnost, da se prave, zahtevne, mesene vloge skrivajo na televiziji, ne v filmu. In da se kot igralec lažje dokažeš v dobri seriji kot v povprečnem (pa čeprav visokoproračunskem) filmu. McConaughey je po več letih komaj dosegel, da so se ga le usmilili pri Focusu in posneli Klub zdravja Dallas (pred tem so ga kar 87-krat zavrnili). Pravemu detektivu so pri HBO-ju dali zeleno luč takoj, pa čeprav je scenarij zanj spisal do tedaj povsem neznani Nic Pizzolatto.